Spustil sem se po snežišču. Mislil sem, da grem proti Trenti, pa sem šel proti Travniškemu sedlu, proti vzhodu, namesto proti jugu. Vozil sem se po snegu brez derez; snel sem si jih z nog, ko sem prej začel plezati proti vrhu. Čevlji so bili vsi oglodani od štiridnevne hoje, slabo podkovani, pete že čisto gladke. Kakih petkrat sem zato zletel po snegu, pa sem se s cepinom vedno ujel. Imam namreč navado, da v trenutku padca zabijem cepin med nogami ali pa pod pazduho v sneg; tega giba sem že tako vajen, da se mi ni zdelo vredno vezati derez, dasi je bil sneg precej strm. Sicer pa mi je bilo že itak vseeno.