tno se je kakšna podzemna jama udrla, zemlja jo je skozi stoletja napolnila, še vedno pa je bilo v okolici razmetano skalovje. Spustil sem se v eno »luknjo«, plezal po skalah in skakal z ene na drugo. Res me je fotoaparat oviral, zato bo naslednjič ostal doma. Po kakšni uro teka/hoje/plazenja sem prečkal markirano pot, toda vseeno zavil nazaj v brezpotje. Zvoki civilizacije so potihnili, slišal sem le ptičje petje. Opazil sem, da sem verjetno na severni strani hriba, ker se je zelo stemnilo, sonca nisem videl, klanec pa se je nahajal na moji desni strani. To je tudi pomenilo, da tečem že nazaj, proti začetni točki. Po občutku sem se orientiral ter tekel v samoto. Po parih minutah sem pred sabo opazil malo svetlejše drevje. Še vedno nisem vedel točno, kje sem, zato sem se spustil po makadamski