Čeprav so bile gore njeni družini zelo blizu, se je Martina prvič srečala s plezanjem pri enajstih letih na planinskem taboru v Ziljski dolini. Nekega dne so otroke odpeljali do plezalne stene in od takrat se Martinino življenje vrti bolj ali manj samo okrog plezanja. Ko je prišla s tabora domov, je takoj hotela v alpinistično šolo, saj takrat športno plezanje še ni bilo tako organizirano kot danes in je bilo treba po plezalno znanje med alpiniste. Ampak ni šlo vse gladko, saj je bila premlada in zaradi tega tudi starši niso bili posebno navdušeni nad hčerinim novim hobijem. S prijateljico pa sta vseeno začeli plezati po skalah blizu hiše, kjer je Martinin oče, sicer gorski reševalec, poskrbel za varovanje. Kljub mladosti je Martina kmalu naredila tudi alpinistično šolo in postala pripravnica za alpinistko. Nato je padla še zadnja kocka. V Škofji Loki so priredili tekmovanje v športnem plezanju za mlajše kategorije. Ker ni bilo posebej tekmovanja za dekleta, je tekmovala s fanti - in dosegla tretje mesto.