Lily je samo zmajala z glavo. Kot bi hotela reči: ali se ti ni danes že dovolj zgodilo? Moj nos je pohabljen. Ni to dovolj? Tek po temni podeželski cesti ob tej uri se je zdi prav odtrgana zamisel, kot da bi kar vabil nadaljnje poškodbe. Povsem logično se ji zdi, da sem s takšnim nosom nocoj na cesti še bolj v nevarnosti. Na pol sem pričakoval, da me bo spomnila, kako so me nesreče zalezovale vse leto. Zadnja se je zgodila pred nekaj tedni, ko sem plezal po lestvi in pozabil na garažno ostrešje. Z glavo sem treščil v trden hrastov tram in Lily me je našla čez petnajst minut, kako zbegan sedim na betonu, od preče na glavi do ovratnika pa mi je curljala tanka črta krvi. Na njenem obrazu sem videl, kako zdaj razmišlja, da bi me spomnila na te dogodke, a me ni. Ena od prijetnih stvari v najinem zakonu, vsaj zame, je, da se nama z ženo ni več treba o vsem prepirati. Oba veva, kaj bo drugi rekel, zato govorjenje dejansko postane nepotrebna formalnost. Nedvomno bi nama kakšen zakonski svetovalec hotel dopovedati, da je najin problem v tem, da ne znava komunicirati. Po mojem mnenju pa sva se dolgo in močno trudila, da sva dosegla to tišino, tako polno medsebojnega razumevanja.