Ko sem bil star dve leti, so me dali v vzgojo precej premožnemu dedu po materi, ki je imel tri odrasle neoženjene sinove; v njihovi družbi sem preživel skoraj vsa otroška leta. Moji strici so bili predrzni in izzivalni fantje. Ko sem imel tri leta in pol, so me posadili na konja brez sedla in ga nenadoma pognali v dir. Spominjam se, da sem izgubil glavo in se zelo močno držal za konjsko grivo. Pozneje so me učili plavati. Eden od stricev me je vzel v čoln, odrinil od brega, me slekel do golega in kakor psička vrgel v vodo. Nerodno in prestrašeno sem čofotal z rokami, on pa je kričal, dokler se nisem začel dušiti: "Ej, mrha, za nobeno rabo nisi!" Mrha je bila zanj ljubkovalna beseda. Pozneje, ko sem imel osem let, sem drugemu stricu večkrat nadomeščal lovskega psa in plaval po jezerih za obstreljenimi racami. Zelo dobro sem plezal po drevju. Med otroki sem bil vedno kolovodja in hud pretepač ter sem bil kar naprej ves opraskan. Zaradi teh nerodnosti me je zmerjala samo babica, ded pa me je včasih celo sam spodbujal k pretepu in često govoril babici: "Ti ga le pusti v miru, stara, postal bo močnejši." Babica me je imela na vso moč rada in njena nežnost ni poznala meja. Tako so minila otroška leta. Ko sem zrasel, so iz mene zelo želeli napraviti vaškega učitelja in so me zato poslali v cerkveno učiteljišče. Ko sem ga dovršil, bi bil moral vstopiti v moskovski učiteljski zavod. Na srečo se to ni zgodilo. Pesmi sem začel pisati zgodaj, že z devetimi leti, toda zavestno pesnenje postavljam v svoje šestnajsto in sedemnajsto leto. V osemnajstem letu sem se zelo začudil, ko sem poslal pesmi časopisom, da jih niso objavili, pa sem se odpravil v Petrograd.