"Takrat smo veliko več brali in se pogovarjali. Lokalov je bilo manj in smo se več dobivali po domovih," pravi Andrej, ki je redno prihajal na obisk k Jožici: "Dostikrat je prišel k meni na obisk s kakšnim prijateljem in se še po tem, ko sem jaz že odšla v posteljo, pogovarjal o umetnosti, filmu in podobnih stvareh, kot da je doma. Ti moji prostori so bili skoraj javni, saj je imelo ključe od vhodnih vrat v nekem trenutku kar 30 ljudi. Spomnim se zabave, ko se je nabralo v stanovanju toliko ljudi, da so začeli prihajajoči kar plezati po žlebu in želeli vstopati kar skozi okno ..." Ampak Andrej ni bil eden tistih, ki bi imeli njen ključ, kar pa ga seveda ni oviralo: "Stanoval sem zelo blizu Jožice, tako da sem bil zelo veliko pri njej, nisem pa imel ključa od njenega stanovanja. Prišel sem, kadar sem hotel, ob katerikoli uri." Andrej se spominja tudi neumnosti, ki jo je zagrešil pri njej: "Enkrat sva s prijateljem Jožici poravnala sliko, ki je bila zares velika in se je ukrivila, tako, da sva jo kar zabila v steno ..." Jožica se tudi zaradi tega ni posebej razburjala: "Meni je bilo to v redu, ker potem ni bila več zvita. To sliko imam še danes ..."