Jožica dodaja: "Zdaj se videvava občasno, ker se je vse spremenilo z bolj razpršenim načinom življenja." Da se je družabno življenje spremenilo, se strinja tudi Košak: "Včasih smo se bistveno več zabavali." Še v času Studia City sta se veliko družila tudi na zabavah, ampak osemdeseta leta so bila kljub temu najbolj zanimiva, kar se zabav tiče. O vseh zabavah v mestu je bil Košak obveščen, tudi ko je bil v vojski. Zelo informativna pisma mu je Jožica redno pošiljala. Med drugim mu je seveda napisala, da je organizirala prvega od "babjih" žurov. "Povabila sem petdeset prijateljic, med njimi je veliko sedaj znanih obrazov, ki so bile takrat še študentke. V mojih stanovanjih niso bile samo zabave, ampak tudi debate o kulturi." "Takrat smo veliko več brali in se pogovarjali. Lokalov je bilo manj in več smo se dobivali po domovih," pravi Andrej, ki je redno prihajal na obisk k Jožici. "Dostikrat je prišel k meni na obisk s kakšnim prijateljem in se še po tem, ko sem jaz že odšla v posteljo, pogovarjal o umetnosti, filmu in podobnih stvareh, kot da je doma. Ti moji prostori so bili skoraj javni, saj je imelo ključe vhodnih vrat v nekem trenutku kar nekaj prijateljev. Spomnim se zabave, ko se je nabralo v stanovanju toliko ljudi, da so začeli prihajajoči kar plezati po žlebu in želeli vstopati kar skozi okno ..." Ampak Andrej ni bil eden tistih, ki bi imeli njen ključ, kar pa ga seveda ni oviralo. "Stanoval sem zelo blizu Jožice, tako da sem bil zelo veliko pri njej, nisem pa imel ključa od njenega stanovanja. Prišel sem, kadar sem hotel, ob katerikoli uri." Andrej se spominja tudi neumnosti, ki jo je zagrešil pri njej. "Enkrat sva s prijateljem Jožici poravnala sliko, ki je bila zares velika in se je ukrivila, tako da sva jo kar zabila v steno ..." Jožica se tudi zaradi tega ni posebej razburjala: "Meni je bilo to v redu, ker potem ni bila več zvita. To sliko imam še danes ..."