Protipol alpskemu stilu osvajanja himalajskih gora je ekspedicijski stil, ki je zgodovinsko prvotnejši in pri katerem alpinistična odprava med vzpenjanjem na visoko goro postavlja vmesna šotorišča (tabore), plezalno smer pa sproti utrjuje z napenjanjem fiksnih vrvi, ki kot nekakšna ograja pomagajo alpinistom med vzpenjanjem in sestopanjem, v megli in slabem vremenu pa lahko postanejo tudi življenjsko nujen kažipot v dolino. Prehod od ekspedicijskega k alpskemu plezanju v Himalaji je po Janezu Jegliču prav nasproten razvoju, ki ga v zadnjih letih beležijo tekmovanja v avtomobilskem športu: "Iz dokaj varnih odprav, organiziranih v ekspedicijskem stilu, smo prešli na alpski stil, pri katerem je naveza dveh plezalcev v steni sama, že tako zahtevne razmere pa otežuje to, da plezalca večji del smeri - zaradi hitrosti, ki pri takšnem plezanju pomeni življenje - plezata nenavezana ali le s simboličnim varovanjem. e manjši kamen, kos ledu ali manjši plaz lahko pokoplje takšno navezo; to se pri ekspedicijskem stilu, pri katerem je alpinist pripet na fiksno vrv, praviloma ne more pripetiti tako zlahka. Fiksne vrvi omogočajo tudi hitro sestopanje v dolino v primeru nenadnega vremenskega preobrata ali nesreče - pri alpskem stilu je potrebno plezati tudi v sestopu, to pa je zamudno in zahteva čas, ki ga včasih ni na voljo." Prav v prehodu na alpski stil gre po Jegliču iskati del odgovora na vprašanje, od kod stagnacija slovenskega alpinizma, s katero naj bi se ta soočil po letu 1990, to je, po Česnovem solo vzponu prek južne stene Lhotseja.