Potem so prišli dnevi velikega pričakovanja. Četrto nadstropje manjšega stanovanjskega bloka je bilo ravno dovolj dvignjeno od tal, da je bilo mogoče skozi okna nemoteno oprezati v nebo, kdaj se bo po njem pripeljal radodarni sivobradi možakar. Da gre zares, je postalo jasno takrat, ko so bila steklena vrata v sobo, kjer je okrašeno drevesce čakalo le še na družbo daril, nenadoma zaklenjena. Za njimi je nastala čisto posebno skrivnostna tema. In četudi si jih še tako skrbno stražil in oprezal skozi motno steklo v temo, se je trenutek, ko so na smreki končno zagorele lučke in je svetloba prodrla na hodnik, vsako leto znova izmaknil pogledu. A je bilo zato treba zadevo potem samo še omeniti mami, ki je z izrazom največjega začudenja hitela odklepat vrata in kukat skozi odprto okno (v blokih pač ni kaminov), ali je obdarovalec morda le še kje na horizontu (ali pa še pleza navzdol po strelovodu), a smo ga, kajpada, vedno zgrešili za en sam samcat las. Iz obširnega seznama, ki bi najbrž prestrašil še tako velikodušnega darovalca, se je pod drevescem potem seveda znašla le manjšina, tako ali drugače usklajena z družinskim proračunom in odraslo pametjo. A to sploh ni bilo več tako pomembno: pričakovanje je bilo neprimerno vznemirljivejše od »dobitkov«.