Bil sem nekje nad izvirom Soče. Ko sem se malo potolažil z možnostjo, da steno morda vendarle preplezam, sem poskusil to rešitev. Moral sem plezati navzdol po steni, ki je še nisem poznal. Storil sem prvi korak, drugi, tretji... Ko sem dosegel tretji oprimek, sem se že čutil docela varnega. To me je navdušilo in mi dalo upanje. Steno sem res srečno preplezal. Oprimki in stopinje so bili redki, a dobri. Da se mi je ta stena posrečila, to je bilo odločilno za moje poznejše duševno stanje v alpinizmu. Ledišča se mi zde še sedaj zahrbtna in jim ne zaupam, če nimam derez na nogah, stene pa so se mi naravnost priljubile. Do skale imam neomejeno zaupanje. Kjerkoli sta mi na razpolago za prehod snežišče in skala, vedno grem raje čez skalo. Pri plezanju se počutim kot doma, led pa ostane moj sovražnik.