Kot tujec iz daljne in od naše tako zelo različne dežele ima vedno na zalogi veliko anekdot. Pravi, da se je dolgo časa upiral pohodu na Šmarno goro, saj na Madagaskarju ne plezajo na vrhove gora, ker verujejo, da na njih prebivajo duše umrlih, ki pazijo na svoje žive sorodnike. Ko so mu prijatelji zatrdili, da pri nas ni tako, se je le odpravil z njimi. »Na vrhu so mi rekli, naj povlečem za vrv z zvoncem in se mi bo izpolnila želja. Mar ni to tudi nekakšno praznoverje? Poleg tega imate na vsakem hribčku božjo hišo – cerkev,« se zasmeje Joseph. Ker se bliža Velika noč, ne moremo mimo pogovora o religijskih obredih v njegovi rodni deželi. »Na Madagaskarju je krščanstvo prepleteno z lokalnim kultom mrtvih. V cerkvi sta tako križ kot totem. Duhovnik in vrač skupaj mašujeta tudi do pet ur. Verjamemo, da vsakdo, ki umre, takoj postane svetnik, za to ni potreben noben čudež. Lahko bi rekli, da je tudi v našem verovanju nekakšna Velika noč, praznovanje vstajenja. Imenuje se Famadijana oziroma obračanje trupel, ki so zavita v posebna platna in pokopana v grobnice.«