Od dveh evropskih turistk je povprečen tunizijski moški, na katerega sva naleteli, pričakoval samo dvoje: ali se bo z eno izmed naju poročil in tako dobil vizo za odhod v Evropo ali pa bo spal z eno izmed naju ali še bolje kar z obema. Glede drugega sva slišali razlago, da ni dobro, če moški vse življenje je isti kuskus. En dan bi jedel makarone, drugi dan špagete, tretji dan kuskus. In gospod, ki nama je vse to razložil in naju vabil na večerjo (torej kuskus), je to storil vpričo svoje žene. Nekega večera sva na Djerbi pohajkovali od enega hotela do drugega v ogromni turistični coni in si predstavljali, kako bi bilo, če bi prišli v Tunizijo na počitnice v katerega izmed hotelov. Ko sva plezali čez ograjo edinega hotela, v katerem so naju na vhodu zavrnili, češ da nisva njihovi gostji, sva ob bučni glasbi naleteli na trumo zabave željnih avstrijskih turistov. Nekaj časa je bilo zabavno gledati njihov animacijski program, potem pa sva se spomnili vseh prizorov nemških turistk srednjih let v spremstvu Tunizijcev in zgodbic o kuskusu. S prvim taksijem sva se vrnili v mesto, kjer so bile vse ulice že zdavnaj prazne, nazaj v drugo stvarnost, ki sva se je že navadili in zaradi katere se v turistični coni nisva več znašli. Ves čas najinega potovanja sva bili priči podobnim zgodbam, zgodbam ljudi z ulice in njihovemu hrepenenju. Posebno med mladimi je razširjena idealizirana podoba o Evropi, kjer se cedita mleko in med. Sanjajo o dnevu, ko se jim bo nasmehnila sreča in bodo prestopili njen prag. Tisti, ki jih ne navdaja tako hrepenenje, pa si želijo biti čim bolj evropski, kar koli že to pomeni. Evropski v pomenu evropskih vrednot, liberalni in svobodni. Poslušali sva zgodbe 22-letnih fantov, ki v sezoni delajo v turističnih letoviščih in tako preživljajo družino. V daljši polovici leta, ko so brezposelni, pa postopajo na vogalih ulic, kadijo in čakajo, da se jim nasmehne sreča. Inšeallah kot je božja volja. Ne vidijo možnosti in vse, kar imajo, so sanje in zaupanje v božjo voljo. Mohamed si je vsak dan zvečer opral svojo lepo belo srajco, da se je posušila do naslednjega dne. Opral si jo je v kopalnici na strehi pod pipo, pod katero je nastavljen vrč. Tudi on si zasluži lepo kopalnico. Sanja o življenju v Evropi, kjer se živi boljše in lažje, ker družba ni tako omejena s predpisi. Po islamu ne živi, saj če dela v baru in kadi ter pije, ne more obiskovati molitev, ker to ni v skladu z islamom. In njegova predstava o idealnem življenju? Hoditi v službo, priti domov, kjer ga čakajo ljubeča žena in otroci, in zvečer gledati televizijo. Ironičen konec najine Tunizije sva doživeli v Neaplju, kjer je pristal trajekt. Bili sva skoraj edini Evropejki med Tunizijci, ki živijo in delajo v Evropi. Vsi smo že nestrpno čakali pred dvižnimi vrati, ki pa se niso in niso hotela odpreti. Veriga se je spuščala čisto počasi. Ko so bila vrata odprta ravno toliko, da je že bil viden pomol, so se ponovno ustavila. »Čakamo tukaj kot sestradane hijene, tam zunaj pa se cedita mleko in med in edina prepreka so ta vrata. Ko se bodo odprla, bomo vsi stekli na prostost,« sem cinično komentirala situacijo. In ko so se vrata odprla, so ljudje res začeli teči; tekli so s kovčki in potovalkami in tekli sva tudi midve, obteženi z nahrbtniki. Pred carino se je nabrala dolga vrsta. »Evropska unija?« naju je vprašala policistka. »Ne, Slovenija,« sva odvrnili. »Slovenija?« Za trenutek je pomislila, nato pa naju napotila na sosednje okence za članice Evropske unije, kjer je čakalo kakih pet ljudi. V nekaj minutah sva bili v Evropi. V nosnicah pa je ostalo še nekaj tistega, kar bi lahko spominjalo na bazarje na drugi strani morja. Še zadnjič sva se obrnili na dolgo vrsto ljudi za sosednjim okencem …