Srednje šole nisem maral. Še nikoli nisem bil toliko v šoli, ker smo zime vedno preživljali v Španiji, kjer sta me mami in oče učila, kar naj bi moral vedeti. Beli mulci so me zaradi moje zagorele kože klicali Paki. Bili so zavistni. Vendar sem imel svojo druščino, skupaj smo špricali pouk in se šli igrat vesoljske osvajalce ali ropat. Zato ne vem, zakaj sem skočil po stopnicah. Samo pogledal sem navzdol po stopnišču, štiri nadstropja iz fizikalnega laboratorija gospoda Wooleya, podobno spiralnemu tunelu, in zdrsnil čez. Nisem se hotel ubiti – verjetneje sem hotel živeti, dokazati, da zmorem. Vedel sem, da lahko naredim karkoli, za stavo sem skočil že z mnogih stvari. Vendar tokrat ni šlo za izzivanje. Nekaj me je zagrabilo, ko sem bolščal čez rob. Nekaj me je vleklo čez, vedel sem, da se ne bom poškodoval. Neki učitelj me je videl, ko sem plezal čez ograjo, in se pognal, da bi me ustavil, zato sem se samo spustil in padel. Gledal sem njegov obraz, ki se je oddaljeval. Ograja je pozvanjala, ko sem se odbijal od nje, roke je trgalo, ko sem grabil stebričke. Spominjam se, da sem spotoma opazil Wingnuta in ga hotel poklicati, a sem bil brez sape. Spominjam se, da sem udaril ob velik siv radiator v prostoru pred bazenom, za sekundo videl rdeče talne ploščice in nič več. Zbudil sem se v bolnišnici. Najprej se nisem mogel premakniti. Telo je bilo trdo in boleče. Trepetal sem. Roke so bile obvezane in polne raztrganin, kot da bi obžaloval, da sem skočil in se skušal ustaviti. Mislim, da velikokrat naredim tako, da se vržem v nekaj in potem želim, da se ne bi. Težko je verjeti, da se nisem polomil in da sem bil nazaj v šoli že čez nekaj dni, vendar sem se potem večkrat zlomil, se začel tresti in jokati. Ampak zdaj je vsakdo hotel biti moj prijatelj, na vse ograje v šoli so pritrdili kovinske plošče kot poseben spomin name.