Histerija, ki jo zganjamo okoli las in predvsem pomanjkanja teh, nikakor ni sodobna zadeva, kot bi se morda zdelo. Plešci so omenjeni že v Bibliji. Takole na prvi pogled bi rekla, da sveti možje niso bili nič manj občutljivi za naglavne pomanjkljivosti kot mi, vsaj če sklepamo po tem, da je eden od njih nad gručo pobalinov, ki so se norčevali iz njegove gole glave, za kazen priklical dva medveda. Sveta knjiga pravi, da je dvainštirideset mladih mož svoje zbadljivke plačalo z izmaličenimi udi. Po starodavnem prepričanju Bližnjega vzhoda je bila plešavost sramotna, saj so golobučnežem pripisovali izgubo moškosti, v starem Egiptu pa je kar mrgolelo receptov za ponovno rast las. Maže so vsebovale od prstov pasjih tac do kopit oslov in iztrebkov eksotičnih ptic. Tudi največji možje zgodovine so bili žrtve lasne nečimrnosti in o Cezarju pravijo, da je svoj slavni lovorov venec nosil vsak dan prav zato, da bi prikril svojo vse večjo plešo. Mazaški pripravki, ki so zagotavljali levjo grivo v nekaj dneh, so šli za med tako med srednjeveško gospodo obeh spolov kot med kavboji. Nič čudnega, ko pa so predsodke o plešasti glavi širili celo taki umi, kot je Shakespeare. V njegovih tragedijah so lase pogrešali postarani kralji, norci in hudodelci, nikoli pa potentni mladi moški. Nič nenavadnega torej, da so prve lasulje našli že v egipčanskih grobnicah, dvajset stoletij pozneje pa – skorajda nespremenjene – še vedno lepšajo glave dam in gospodov.