Zdi se, da ima beseda Amerika za nekatere še vedno magičen prizvok, njihova prizadevanja priti v Združene države pa bi skorajda lahko primerjali s popisom romanja v čudežno mesto Oz izpod peresa Franka L. Bauma. Strašilo, Lev, Pločevinko in Dorothy so o Ozu slišali same fantastične stvari. Kar sama od sebe se ponuja še ena primerjava: ameriška konzulka, ki je z nami komunicirala samo po elektronski pošti in se nikakor ni hotela pokazati v živo, malce spominja na čarovnika iz Oza. Če so njegovi podaniki že bili pripuščeni k njemu, so se morali ukloniti celi vrsti čarovnikovih zahtev, za avdienco so si morali nadeti zelena očala, na koncu pa se je pokazalo, da se za grmečim glasom izza velikanske kupole, ki je donel po kotih razsežne sobane, skriva plešast starec. Ko je Dorothyjin psiček Toto z njega potegnil zastor, je možiček vzdrhtel v smrtni grozi in namesto poprejšnjih groženj izustil le še: »Jaz sem strašni Oz, samo nikar me ne udarite, storil bom vse, kar želite!« Gospa konzulka, ki ni hotela z nami govoriti niti po telefonu, in še manj v živo, skrita za živim ščitom bolj ko ne neprijaznih slovenskih uslužbenk, najbrž niti ne sluti, da Amerika, vsaj za Evropejce, kar smo resnici na ljubo tudi Slovenci, ni več čudežni Oz.