Smrkljin oče je medtem potrpežljivo bral časopis, meni pa so se nekam sumljivo tresle roke. Nič nisem rekla, ker bi se vse slišalo na ono stran ograje. Spogledala sem se s cenjenim soprogom, ki je položil skodelico na krožnik tako silovito, da se je razletela. Ampak debate še ni bilo konec. Pri sosedovih je namreč zmanjkalo šampona. Ne kakršnegakoli, ampak tistega, ki ga uporablja ljuba hči. Pa si umij lase z našim šamponom, saj mu nič ne manjka, je rekla dekletova mama, zdaj že z nekoliko tresočim se glasom. Kako da ne, to je šampon za plešaste starce, ne pa za njene čvrste lase, ki se svetijo samo po šamponu, ki ga je zmanjkalo. Se pravi, da ne gre k babici, ker si ne more umiti las. Ampak babica te vendar pričakuje, posebej zate bo ocvrla piščanca, ki ga imaš najraje, je rekla mama skoraj jokaje. Oče je nekoliko zašumel s časopisom, rekel pa ni nič.