Tiangboche si zasluži poseben odstavek. Ta visokogorski budistični samostan je leta 1989 ob napeljevanju elektrike pogorel, a je do danes (stanje jeseni 1995) večidel prenovljen. Stražar dolin pod seboj je vso sezono krepko oblegan. Ko smo se znašli na travnati ravnici pred osrednjo stavbo, so nas skorajda preplavili šotori trekinških hord. Nekaj deset pisanih šotorskih plaht se je nagnetlo pod nos menihom, katerih življenjska praksa je precej nasprotna divjanju potrošniških tolp. Ob ogledu samostana, ki je kot precej budističnih samostanov odprtega tipa, nam je ameriška vodnic razložila kako in kaj. Vzporedno z obnovo samostana poteka več projektov. Tu, na izpostavljenem hribu (3700 nm), imajo problem s pitno vodo. Hkrati so v skrbi za gozdove (gre za že omenjeni problem erozije), trudijo se tudi za ohranitev šerpovske kulture. V samostanu je imenitna knjižnica. Menihi osem ur dnevno molijo, štiri ure zjutraj, štiri popoldan. Enemu takih obredov smo smeli prisostvovati. Posvečeni v budistično prakso so, od štiriletnika do plešastega starca, sedeli menihi v pravokotniku na sredi zatemnjene glavne sobe, ki je bila poslikana v rdeče oranžnih barvah; večmetrski kip Bude je budno zrl prisotne. Pod ritjo so jih pred hladom lesenih tal varovale blazine. Oblečeni so bili v višnjeve toge, razgaljali so po eno rame. Pred seboj so imeli knjige molitev v sanskrtu. Mantre, čarobne formule, ki so jih ponavljali v nedogled z globokimi glasovi, so prepojile ozračje. Ritem vesolja se je naselil v prostoru. Ob obredu so si pomagali tudi z inštrumenti, ki naj bi oponašali naravne zvoke sveta. Bobni, frule, činele, strunski inštrumenti, podobni priročnim harfam, tamburini so proizvajali zvoke, ki bi se jih razveselili marsikateri privrženci rokovskih koncertov. Rolling Stones osem ur dnevno?! Spričo napornega dela se je nastopajočim prilegel požirek čaja, dva mladeniča sta jim ga sproti natakala v glinene skodelice na tleh. Turisti smo molče opazovali celotno sceno. Slikanje prepovedano.