»Mi lahko pokažete svoj potni list?« so bile njegove prve besede. Gilles mu ga je podal. Počasi sem dojemal njegovo opozorilo iz dvigala. »Hočem, da mi poveste vse, kar se je zgodilo od vašega pristanka v Pakistanu pa do vaše vrnitve v Istanbul.« Ponovil sem zgodbo, ki sem jo pred dvema dnevoma povedal Gillesu. Mož me je pogosto prekinjal in mi zastavljal vprašanja. To niso bila vprašanja o tem, kaj sem videl in koga sem srečal oziroma česa sem se v taboriščih naučil, pač pa jih je zastavljal zgolj zato, da je dobil potrditev tega, kar sem mu povedal. Koliko časa traja vožnja od meje do Haldana? Kakšno je begunsko taborišče v Pešavarju? Koliko je star Abu Zubajda? Očitno je bilo, da človek zelo dobro pozna Pakistan. Lahko bi stavil, da je tam tudi nekaj časa živel. Prav tako sem uvidel, da me je skušal zasačiti pri laži, kar je počel tako, da je ves čas zastavljal neumna vprašanja kot: »Če sem prav razumel, je Abu Zubajda emir Darunte? Torej ste šli v Afganistan iz Karačija? Torej je Haldan blizu Islamabada?« Na koncu sem izgubil potrpljenje. »Kakšna jebada pa je tole? Kaj se pa greste?« sem vprašal. Prišel sem z namenom, da bi govoril o izjemno pomembnih stvareh – o bombah, strupih, spečih celicah – ta človek pa je dajal vtis, da se iz vsega tega norčuje. Mislil je, da sem si vse skupaj izmislil. »Nisem prišel sem, da bi izgubljal čas,« sem jezno rekel. »Zakaj se kar naprej trudite in mi nastavljate nekakšne trapaste zanke, tako da vztrajate in hočete, da bi rekel nekaj, kar oba veva, da ni res?« Gilles je planil pokonci. »Mislim, da bo za danes dovolj,« je rekel. Plešasti mož je sprva dajal vtis, da je presenečen, potem pa je pobral svoje stvari, oblekel plašč in odšel. Ko je za seboj zaprl vrata, se je Gilles obrnil k meni in se zbegano nasmihal. »Opozoril sem te, da te stvar lahko spravi ob živce.« Naslednjega dne se je zaslišanje bolje odvijalo. Plešasti mož je bil bolj vljuden in je opustil provokativna vprašanja. Ko smo končali, me je Gilles odpeljal na sprehod po mestu. Videti je bil zaskrbljen. »Kako se misliš tega lotiti?« me je vprašal po daljšem premisleku. »Česa?«