Najin sprehod je trajal več ur. Najprej sva šla prek starega dela mesta do parka Gülhane pa do obale morja in potem spet nazaj proti Sultanahmetu. Pripovedoval sem mu o svojem potovanju in začel tam, kjer sva se zadnjič srečala in se poslovila, v parku Domlabahçe. Nadaljeval sem s Pakistancem v letalu, z bivanjem pri tabligih, Abu Anasom, Pešavarjem, Haldanom, Ibn al-Šejkom, Abdulom Kerimom, Darunto, Sarovbijem, iperitom, egiptovsko ambasado, Abu Zubajdo in njegovimi telefonskimi številkami in s tem, kaj vse sem še moral doživeti, da sem se spet lahko vrnil v Evropo. V glavnem sem govoril samo jaz. Kot ponavadi Gilles ni pokazal nobenega odziva na to, kar sem mu povedal. Kljub vsemu me je trikrat prosil, da bi hodila bolj počasi. Meni se je seveda poznalo, da sem prišel s treninga v afganistanskih gorah. Po tem neobičajno dolgem sprehodu sva šla končno sedet v neko kavarno. »Nima smisla, da mi zdaj še kaj pripoveduješ,« mi je rekel. »V dveh dneh ti bom predstavil prijatelja, ki ti bo zastavil veliko vprašanj.« Potem mi je dal debelo kuverto, polno denarja. Nekaj minut sva se še pogovarjala, nato pa je vstal, da bi šel. »Naslednjič prinesi s seboj svoj potni list,« mi je rekel. Potem je utonil v množici ljudi na ulici. Čez dva dni sva se dobila v recepciji prekrasnega hotela na drugi strani Zlatega roga, v Taksimu. Rekel mi je, naj mu izročim svoj potni list. V dvigalu mi je na kratko povedal, kaj me čaka: »Moj sodelavec te bo spraševal o tvojem prihodu v Pakistan, o tem, koga si tam srečal, kaj si počel v Afganistanu in tako naprej. Že zdaj ti povem, da te bodo določena vprašanja ali način, kako bodo zastavljena, morda spravili ob živce. Ohrani mirno kri. Se strinjaš? Samo jasno in iskreno odgovarjaj, to je vse.« Potem mi je naklonil beden nasmešek in me peljal v apartma, sredi katerega je bila velika miza. Nekaj minut kasneje se nama je pridružil plešast mož srednjih let. V roki je nosil usnjen kovček, oblečen pa je imel trenčkot bež barve, takšnega, kot ga nosijo agenti v tretjerazrednih vohunskih filmih. Nekaj nerazumljivega nama je zakrulil v pozdrav, potem pa vrgel svoj plašč na posteljo in prisedel.