vlogo kolesa in kjer vaščani častijo bogove na gorah, nebu in v rekah - začele vdirati kovinske posode in plastične vrečke, ob trekinških poteh pa naletiš na otroke v majicah z miško Miki in v razcapanem najlonu namesto v domačih volnenih tunikah in polstenih škornjih. In tako tudi karavane med Nepalom in Tibetom druga za drugo počasi izginjajo. Kdo ve, ali bodo preživele prvo desetletje tretjega tisočletja? * Onstran gora na jugu poteka drugačno obredje. V njem namesto budistov Dolpo-pa nastopajo hindujci. Njihova kultura ne prihaja iz Tibeta, temveč iz Indije. Ne preživlja jih revno višavje, temveč orjejo rodovitna južna vznožja himalajskih gora. To so ljudje dolin srednjega Nepala, Rong-pa jim pravijo Dolpo-pa, njihovo življenje pa je zaradi soli sprepleteno s karavanami iz Dolpa. Nocoj so se kmetje iz tamkajšnje vasi Čuma zbrali v majhnem lesenem templju, da bi svečenika povprašali za nasvet. Prstena tla so zloščena z vseočiščajočim svežim kravjim gnojem. Z nizkega stropa visijo rdeči in beli trakovi. Grobo izrezljani leseni kipi vaških božanstev pod varstvom trisula, trizobega orožja hindujskega boga Šive, stojijo ob zadnji steni. Oljenke ves prostor osvetljujejo z rumenkasto lučjo. Duhoven je od vratu do gležnjev oblečen v belo. Njegovi dolgi lasje so na temenu spleteni v vozel. Medtem ko njegov pomočnik z zvoncem kliče bogove, sedi popolnoma negibno. Vaščani vseh starosti sedijo okoli njega. Ozračje je veselo. Ko vprašaš starega moža, ki mu v naročju spi vnuk, kdaj bo prišel bog, dobiš odgovor: "Če imamo srečo, bo duh kmalu tu. Včasih pa traje dlje. Zgodi se tudi, da ga sploh ni." Na eni izmed sten visi lesen plug. V kotu gnezdi kura. Po kakih desetih minutah pogovori nenadoma utihnejo, ker je duhoven počasi zmajal z glavo, zazehal in se skremžil. Zdaj plane pokonci in poskoči okoli lesenih kipov. Zvonec v njegovi roki zmedeno potrkava. Lasje iz vozla se mu razpustijo do pasu. Vse oči so uprte vanj. Pred njim je kup riževih zrn. Z dlanjo ga poravna in s kazalcem zariše v njem nekakšna znamenja. Videti je, kot da bi se zagledal nekam vase in se ne menil za množico. Najbližji mož ga nekaj vpraša. Duhoven zajame prgišče riža in ga pretoči v dlan druge roke. Zrna mu drsijo med prsti. Zdaj spregovori z nenaravno visokim glasom, kot da bi iz njega govoril bog. "Ne, pojutrišnjem ne smeš oditi. To je slab dan," reče lastniku ovčje karavane. Duhoven odloča o dnevu odhoda za vsak trop. "Vendar je tako že dogovorjeno z ljudmi iz sosednje vasi," pravi karavanec. "Odšli naj bi skupaj. Daritev in žrtev bogovom sta tako odločila." "Ni tako preprosto. Se spomniš, da si lani našemu templju obljubil prinesti zvonec z juga?" "Bil sem bolan. Tokrat ga bom prinesel." Duhoven nestrpno skomigne z rameni, ne da bi poslušal možev odgovor. Zamrmra molitev, vrže nekaj riža po zbranih in se obrne k naslednjemu, ki bi rad nasvet. Kot Dolpo-pa s severa tudi dolinci iz srednjega Nepala živijo od trgovine s soljo. Medtem ko v Dolpu primanjkuje vode za polja, primanjkuje tu soli za ljudi in drobnico. Zanje je sol "dih življenja". Najraje imajo sol iz Dolpa, ker pa je postala preskrba iz kitajskega Tibeta negotova, se ozirajo še po drugih virih. Tudi Rong-pa so karavanci, svoj fižol iz srednjega Nepala nosijo v južni Nepal, kjer ga zamenjajo za riž in jodirano sol iz Indije. Prvi karavanec še vedno vprašujoče strmi v duhovna, ki naj bi odpravil njegove težave. "La! Tik ča!" naposled popusti duhoven. "Prav! Vzemi tole dlan riža. Pol je daj na tram nad vrati svoje hiše. Z ostankom na dan odhoda posuj hrbte svojih koz in ovac. V Ranga Čautari žrtvuj jagnje gozdnemu bogu in ne pozabi prinesti zvonca za tempelj." Karavanec se ob odhodu iz templja smehlja. Zdaj lahko odide, kot je načrtoval. Dve kulturi. Dve podnebji. Dva načina življenja. V stiski povezane karavane jakov Dolpa-pa in karavane ovac Rong-pa so krvotok Himalaje, po katerem se najnujnejše za življenje spet in spet seli prek gora. * V Dolpu je zdaj oktober in žetev je opravljena. Nove usnjene podplate šivajo na polstene škornje in klik-klak statev je slišati s sleherne domačije, kjer ženske iz volne tkejo pisane odeje. Čas je za karavane jakov. Tilen Lhundrup je vodja karavane iz vasi Saldang. Trdo življenje je na njegovem obrazu in rokah zapustilo neizbrisne sledove, da je videti star več kot 51 let. Svoje čedalje redkejše lase na temenu si poskuša vsaj malo skriti pod kito. "Dekleta nimajo rada plešastih mož," se šali. Novembra temperatura krepko pada. Potoki so zjutraj že okovani v led. Obupen mraz bo za šest mesecev omrtvil Dolpo. Le lame znajo določiti najugodnejši dan za odhod karavan iz Saldanga. Vaščani vsak dan v skrbeh strmijo v nebo, ali se ne kažejo že prva znamenja zimskih viharjev. Karavana se mora odpraviti, še preden bo sneg zaprl prelaze na jugu. Naposled je tu beseda. "Tilen..." Veter prinese klic. Tilen spleza po nasekanem brunu na ravno streho in zavpije sosedu: "Kaj bi rad?" "Lama je zvedel. Čez deset dni odidemo." * Petje lam in trobljenje v školjke napovedujeta začetek obredja ob odhodu. V veter mečejo prgišča ječmena, darilo bogovom, ki jih je treba spraviti v dobro voljo, da bi zagotovili varno potovanje in varovali njihove hiše, medtem ko bodo zdoma. "La gjalo! - Naj bogovi zmagajo!" Tilen glasno vpije v nebo. Na vse štiri vogale svoje strehe privezuje sveže natisnjene molilne zastave. Dolge bele zastave bodo plapolale v vetru in bogovom nosile molitve. Gara, vaški kovač in mesar, nekega jutra pride na Tilnovo dvorišče, da bi zaklal jaka. Tilnu budistična vera prepoveduje, da bi sam vzel življenje drugemu živemu bitju. Ko gara opravi, Tilen iz jakovega prsnega koša zajame skodelico krvi. Počasi