Hiše se je na sredini bočne stene držal prizidek, nekakšna prav nizka lopa; kakor je odkril pozneje, je šlo za velik smetnjak. Okrog vogala te štrline je prišla postava, najprej zgolj senca v mrču, ki se je po vsem videzu pripogibala in napeto ozirala. Ko se je približala, se je zgostila v postavo, ki je bila prav res že kar nenavadno kompaktna. Major Putnam je bil plešast mož z bikovskim tilnikom, nizke in zelo široke postave, z enim tistih dokaj apoplektičnih obrazov, ki jih oblikuje predolgo prizadevanje, da bi se vzhodnjaško podnebje družilo z zahodnjaškimi razkošji. Vendar pa je bil to dobrodušen obraz, in celo zdaj, pa čeprav je bil očitno zbegan in vprašujoč, je bil na njem nekakšen nedolžen nasmešek. Na zatilju je možu čepel velik klobuk iz palmovih vlaken (spominjal je na obstret, ki se nikakor ni skladal z obrazom), drugače pa je bil opravljen samo v zelo živobarvno pižamo s škrlatnimi in rumenimi progami, ki je sicer kar žarela, da je bodla v oči, vendar pa je morala v svežem jutru biti dokaj mrzlo oblačilo. Očitno je bilo, da je na hitro planil iz hiše, in duhovnik ni bil presenečen, ko ga je slišal brez kakih ceremonij zaklicati: 'Ste slišali tole?'