Med najtišjo vožnjo po puščavskem območju je Focio1n zaslišal več različnih glasov. Gospa v štiridesetih, v sivem z vijoličnimi cvetkami, ki gre obiskat hčer, novo porodnico. Skrbi jo, hoče dobiti hčer še v otročji postelji. Plešast gospod, po dva dni predava na tamkajšnji univerzi, po tri pa v Havani, s sosedom vegetarijancem govori o muhah Janeza Jakoba. Sosed je meloman in se hoče pogovarjati o partiturah, ki jih je Rousseau izvajal na dvoru, ampak profesor se na vsak način hoče znebiti poučnega izvlečka o svojem sodelovanju pri gatenju neke uharice bananarice, ki jo v torbi nese neki osnovni šoli. Leptosomatik, sicer pa spolni mitoman, ki gre k svoji metresi, učiteljici klavirja, ki ga v svojem stanovanju pričakuje s šunko in knjigami o slikarstvu za poprešuštno odpočivanje. Focio1n se je smehljal sredi te groteskne sinfoniette ciljev, počutil se je, pomalem paradoksno, kot kantovski golob brezciljnega cilja. Gospodar zračnega odpora in vseh bivajočih odporov. Iz daljave je Fronesisova minervična pojava jasnila vse svoje uganke.