ustvarjanje, še živi v bohinjskem ustnem izročilu in prav te narečne variante smo primerjali z Jalnovimi besedili. V Jalnovih delih ne najdemo bohinjskih pravljic v klasičnem smislu, saj pragmatični Bohinjec ne mara poetike neresničnega, ki je značilna zanje. Pač pa mu je bližje vraževerje, ki pa v obravnavanih povestih ne zaznamuje življenja Bohinjcev tako usodno in tragično, kot o tem razmišlja bohinjski pisatelj Janez Mencinger v svojih delih. Jalnove bohinjske povedke so šaljive, razlagalne, zgodovinske in pa še legende in basni, ki imajo namen etično vzgajati, kar je značilno za kmečko povest. Iz njegovih bohinjskih povedk odsevajo gospodarske in družbene razmere, predvsem pa temeljna drža bohinjskega človeka, ki je s svojim humorjem, ironijo in pokončno samoironijo zmogel kljubovati vsem nevšečnostim, ki so ga pestile v življenju. Pisatelju se je posrečilo prodreti v miselni in čustveni svet Bohinjcev, ker je Bohinj in njegove prebivalce dobro poznal. Iz njegovih pripovedi veje prijateljski odnos do tega kraja in ljudi, o katerih pripoveduje.