Prvi spori glede uporabe gozdnih virov so iz 8. in 9. stoletja. Izvedeli smo, kako so nekateri samostani takrat dobili oblast nad ljudstvom prav s tem, da so si zagotovili nadzor nad viri, tako da so jih vzeli kmečkim skupnostim. Med 10. in 11. stoletjem se je pričela uveljavljati zlasti laična gospoda; to je bilo obdobje največjega utrjevanja krajevnih oblastnikov, ki so pod seboj kopičili ljudi in zemljo ter si prilaščali nadzor ne le nad javno upravo in sodstvom, temveč tudi nad pridelovalnimi dejavnostmi. Njihovi odnosi s kmeti so se zaostrili: zdaj je gospoda zahtevala več kot v preteklosti, ne le zasebno, zaradi stanu (kot lastniki zemlje), temveč z javnim izterjevanjem. Tudi dobrine cerkev in samostanov (ljudje, zemlja, živali, zaloge hrane) so postale predmet ropov in nasilja.13 Svet plemstva je prevzela mrzlica po oblasti, nekakšna »lakota« – enaka lakoti, ki je pestila kmete; lakota, ki sta jo terjala potreba, da bi si vsak odrezal kos pogače lokalnega bogastva in oblasti (tudi plemstvo je namreč čutilo učinke demografske rasti).