Vsekakor pa bi bilo prenagljeno, če bi zgolj na podlagi poplave denarja sklepali, da deflacijska grožnja ne obstaja. Najboljši dokaz za to je japonska deflacijska kriza, ki je pestila državo dlje kot desetletje, potem ko so popokali tamkajšnji vrednostni baloni: najprej balon prenapihnjenih vrednosti korporacijskih delnic, nato pa še balon prenapihnjenih vrednosti japonskih nepremičnin. Nič kaj dosti ni pomagalo, da je ves ta čas »tiskarna jenov« zadrževala obresti blizu ničle, država pa v gospodarstvo dolivala tolikšne količine denarja, da je njen dolg zdaj dvakrat večji od domačega proizvoda, pa tudi občutno večji od dolgov drugih premožnih držav. Vse, kar so dosegli z velikanskimi vsotami denarja, je desetletje gospodarske rasti, ki je znašala nekaj več kot odstotek na leto. Ta recept se nadaljuje tudi v najnovejših časih: obresti so z 0,5 odstotka znižali na 0,3 odstotka, v gospodarstvo pa dolivajo nove svežnje državnih spodbud, ki znašajo skupno več kot 50 milijard dolarjev.