red dnevi smo v Italiji praznovali 25. april, dan osvoboditve izpod fašističnega jarma, ki je dobrih dvajset let pestil državo in državljane. Nekaj dni kasneje pa smo še slavili 1. maj, mednarodni praznik dela. Gre za dve različni, a vsebinsko gotovo globoko povezani praznovanji. Pri obeh gre predvsem za človeka, njegovo svobodo in dojstojanstvo ter družbeni napredek sploh, za vse njegove temeljne vrednote. Zato je prav, da se ob vseh teh osnovnih načelih in njih zgodovinskem razvoju in seveda boju, ki je z njimi povezan, nekoliko zaustavimo. Dan 25. aprila 1945 pomeni v Italiji dejanski začetek vstaje proti nacifašizmu in seveda tudi rojstvo odporniškega gibanja ali rezistence. Gre za vrsto znanih dogodkov, ki so obeležili velika mesta severne Italije, zlasti Milan. Politične in vojaške akcije je vodil CLN (Comitato di Liberazione nazionale - Odbor za narodno osvoboditev). Vse to je sprožilo oboroženi upor, ki je kmalu pripeljal do prvih vidnih zmag nad fašizmom. Italijansko odporniško gibanje je torej pomenilo globoko prelomnico v tedanji družbi. Gotovo so k temu pripomogli tudi anglo-ameriški zavezniki, ki so že osvobodili zlasti južno Italijo. Res pa je tudi, da je odporništvo v Italiji izšlo iz manjših skupin, medtem ko je velika večina naroda fašizem pasivno sprejela. Veliki antifašisti so bile znane zgodovinske osebnosti, kot zgodovinar Salvemini in Gobetti, pa še politiki in kasneje državniki kot De Gasperi, Parri, Nenni, Togliatti, Saragat, Pertini in drugi. Nekateri izmed njih so bili tudi kasnejši predsedniki vlade oz. republike. Prav na dan letošnjega 25. aprila je uvodničar rimskega dnevnika Il Messaggero zapisal nekaj značilnih misli zlasti o vrednotah, ki so tudi danes žive. Tako piše, da je odporništvo bilo eden od ključnih mejnikov v zgodovini države in da predstavlja temeljne vrednote za italijansko demokracijo zlasti zaradi svoje nezamenljive moralne vrednosti. Zato se je Italija odločila, da se bojuje na pravi strani. Odpornišvo je last vseh, saj so v njem sodelovali tako laiki in katoličani ter revolucionarji. Kaj pa Slovenci v Italiji? Tudi za nas je 25. april odprl novo stran zgodovine. Slovenska manjšina je imela nešteto žrtev fašizma. Obsodbe Posebnega sodišča, aretacije, mučenja, uboji in konfinacije so tragično zaznamovali slovenski živelj. Po dolgi temni noči pa je spet zasijala luč svobode tudi za nas in tako je tudi naš narod spet polno zaživel, kot je lepo zapisal naš pesnik France Balantič, sam žrtev bratomorne vojne - Svobode bi napil se kot medice. Pa preidimo k drugemu prazniku. 1. maj je praznik dela in ima svojo globoko simbolno vrednost. Dolga leta je veljal kot delavski praznik z levičarskim predznakom. To so zlasti izrabili komunistični režimi od Moskve do Beograda in Ljubljane. S časom pa se je korenito spremenil. Danes ga množično praznujejo skoraj vse demokratične države na svetu. Delo je skupno vsem ljudem, saj pomeni osnovno sredstvo za dosego dostojnega življenja, za človekovo rast in ohranitev. Tega se zaveda tudi katoliška Cerkev, ki je že od enciklike Rerum novarum papeža Leona XIII. dalje bistveno ovrednotila vlogo dela in delavcev. Tako je tudi za 1. maj razglasila praznik sv. Jožefa Delavca. Vse to kaže na velik pomen krščanskega socialnega nauka. Tako je tudi delavsko vprašanje našlo pravi odgovor na vse socialne probleme, ki jih danes solidarno rešujejo sindikati in delodajalci v iskanju za vse zadovoljivih rešitev.