Benetke so ne samo razstava sodobnih umetniških del, marveč zlasti tudi osupljiva razstava ali predstava samega umetnostnega sistema, ki se, zgoščena v nekaj dni in na prostor svojega slikovitega, teatraličnega prizorišča, pokaže v mnogoplastnosti, protislovnosti, v najbolj neprijetnih straneh in najvišjih dosežkih. Tu je mogoče nazorno dojeti, kako deluje zapleteni sistem, ki se mu pravi svet sodobne umetnosti. Tako rekoč na vsakem koraku se soočiš z novim, drugačnim pogledom nanj. Vidiš lahko krčevite poskuse ljudi, ki bi se radi prebili iz anonimnosti, lahko si priča brezobzirnosti, neznanskim ambicijam ljudi, ki so pripravljeni rušiti vse pred seboj, da bi jim le uspelo, srečuješ povprečnost, neumnost in afektiranost, ob njej pa osupljivo inteligenco, artikuliranost, odprtost in človeško toplino. Tu so nove umetniške zvezde, utrujene od pozornosti, ki so je deležne, in od neštetih nalog, ki jih morajo opravljati, ob njih pa zagrenjene včerajšnje zvezde, za katere se le še malokdo zmeni. Če si malce bolj pozoren, lahko vidiš, kako uspešno posamezne države razvijajo strategijo uveljavljanja svojih umetnikov in s tem dominantnega položaja svoje kulture. (Zelo očitno je to najbolj jasno močnim državam, ki poskušajo s tem ohraniti svoj določujoči položaj v svetovni kulturi v času, ko z globalizacijo prihaja do precejšnjih premikov v doslej veljavnih strukturah. Njihov nastop kaže jasno kulturnopolitično vizijo, strategijo in znanje. Nekatere države jih poskušajo bolj ali manj uspešno posnemati, nekatere pa naredijo s svojim nastopom prej negativen kot pozitiven vtis, saj kažejo nepoznavanje polja sodobne umetnosti in popolno odsotnost koherentne kulturne politike.) Fizično lahko občutiš delitve in hierarhije, ki prečijo ta svet, vidiš, kako poleg javnega in vsem dostopnega obstaja tudi skrito in zaprto, občutiš središča moči in njihove medsebojne konflikte, pa tudi periferna področja in njihova majhna spletkarjenja.