Za prva povojna leta je bilo značilno, da so kompleksno problematiko modernizacije in z njo povezanih konfliktov med centri in periferijami zreducirali le na vprašanje »neenakomernega razvoja«, pri čemer je bilo zelo razširjeno prepričanje, da se bodo nesorazmerja v stopnji socioekonomske razvitosti sama razrešila z »naravno« difuzijo tehnoloških inovacij iz centrov v periferijo. V resnici je ta relativna redistribucija potekala docela centripetalno in tako z osiromašenjem perifernih območij v še večji meri spodbudila ekonomsko rast razvitejših predelov. Te oblike regionalne politike so sledile tedaj prevladujoči teoriji o »razvojnih polih in oseh«, ki naj bi s svojo nenehno ekonomsko rastjo spodbudili splošen socioekonomski razvoj. Kljub temu, da je tako zastavljena politika omogočila splošno izboljšanje življenjskega standarda ob povečani socialni in prostorski mobilnosti, so ostajale zahteve perifernega prebivalstva povsem drugačne, saj se je slednje borilo za teritorialno pravičnost ali konkretneje za možnost dela in življenja v lastnem kulturnem okolju ob pogojih večje politične avtonomije. Šele konec 70. let se je začelo uveljavljati prepričanje, da za razreševanje protislovij »modernizacije« niso zadostni zgolj abstraktni ekonomski programi, ampak da je treba ekonomske intervencije za periferna območja združiti s specifičnimi in prostorsko diferenciranimi političnimi ukrepi. Hote ali nehote se je morala tako zastavljena politika regionalnega razvoja spoprijeti tudi z vprašanjem lokalne identitete, saj samo priznanje regionalne specifike omogoča celovitejšo sproščanje njenih potencialov. Strukturne značilnosti »stare« centralizirane in »nove« decentralizirane države prinaša shema 6.