neevropskih državah pa seveda niti besedice, razen tega da naj pridejo tisti, ki študirajo ali so dobri športniki, ipd. Po drugi svetovni vojni je število prebivalcev v Evropi zelo hitro naraslo predvsem zaradi povojnega razcveta rojstev (baby boom), ki je zajel tudi Slovenijo in Pomurje. Na razlike v rasti števila prebivalcev so vplivale predvsem selitve. Selitve v Evropi po drugi svetovni vojni lahko razdelimo na tri obdobja. Za obdobje 1950–1975 je bila značilna močna ekonomska migracija iz manj razvitih v bolj razvite države. Gre za klasično push and pull ekonomsko migracijo praviloma iz južnega dela Evrope v srednjo in zahodno Evropo. To je tudi obdobje, ko se je iz Pomurja odselilo veliko ljudi, kar pa smo statistično zabeležili šele leta 1995, ko je bila spremenjena definicija prebivalstva. Za drugo obdobje je značilen upad migracij, saj so bila določena periferna območja že demografsko iztrošena, hkrati pa so se tudi sama začela razvijati. Zavedati pa se moramo, da vedno več migracij ni bilo zabeleženo zaradi ilegalnosti, saj se je priseljevanje iz Azije in Afrike močno okrepilo, le del teh priselitev pa je zabeležila tudi statistika. Tretje obdobje od začetka devetdesetih let, ko je padla železna zavesa in so se začele množične migracije iz vzhodne v zahodno Evropo, ki v prvem obdobju zaradi političnih razlogov niso bile mogoče. Kljub vedno strožjim pogojem, ki jih postavlja EU, se obseg teh migracij ne zmanjšuje, hkrati pa narašča ilegalno priseljevanje. Razvite Evropske države so praktično prisiljene sprejemati migrante zaradi vedno večje negativne naravne rasti prebivalstva. Govorimo o nadomestnih migracijah, ki naj bi zapolnile demografsko vrzel, ki nastaja v Evropi. Vedno bolj pa se krepi tudi ilegalna migracija. V zahodni Evropi se zelo poudarja problem medgeneracijske solidarnosti (pokojnine), ki je ogrožena zaradi negativne naravni rasti. Ta problem se delno rešuje tudi z nadomestnimi migracijami, vendar pa ne slišimo veliko kaj to pomeni za države odseljevanja, kjer je naravni prirastek še bolj izrazito negativen. Za obnavljanje števila prebivalcev bi morala biti celotna rodnost žensk nekoliko višja od dve. Vendar so danes te vrednosti v vseh držav EU nižje. Leta 1999 je bila vrednost celotne rodnosti žensk v EU–27 v desetih državah nižja celo od 1,3 (tudi Sloveniji), v sedmih se je gibala med 1,3 in 1,5 in le v desetih je bila višja od 1,5 (Espon 2005). Že v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je celotna rodnost žensk v Sloveniji padla pod vrednost dve, kar pomeni, da smo lahko že takrat dolgoročno predvidevali zniževanje števila prebivalstva (brez priseljevanja). Demografski problematiki je bila malo večja pozornost namenjena v letu 1992, ko je število rojstev v Sloveniji padlo pod neko psihološko mejo 20.000 rojstev letno. V letu 1993 je bil v Sloveniji naravni prirast prvič negativen (z izjemo leta 1945) in od leta 1997 stalno negativen vse do zadnjih dveh let. Kljub številnim opozorilom, da bo ob tako nizki rodnosti žensk prej ali slej prišlo do negativnega naravnega prirasta, nihče ni prav verjel v to. Le kot zanimivost naj omenim, da v slovenščini v demografiji nimamo izraza za pojav večjega števila umrlih kot rojenih na nekem območju, ampak ta pojav imenujemo negativna rast (negativni naravni prirast). Mejna vrednost celotne rodnosti za Slovenijo je 2,07. To pomeni, da bi v povprečju vsaka ženska rodila dva otroka (malenkost več) in tako omogočila obnavljanje (stagnacijo – ohranjanje sedanjega števila prebivalcev) prebivalstva, ker bi v povprečju vsaka ženska rodila eno deklico (pri rojstvih je število dečkov približno enako). Celotna stopnja rodnosti je bila v Sloveniji leta 1954 še relativno visoka (2,58). Do leta 1964 se je znižala na 2,32 in je do leta 1974 padla na samo mejno vrednost 2,1 (Šircelj 2006). Sledilo je nekajletno nihanje malo nad to vrednostjo in nato ponovno padec na mejno vrednost 2,1 v letu 1980. To je bilo zadnje leto,