Če hočejo pripadniki narodnih manjšin opravljati različne povezovalne vloge, morajo izpolnjevati določene zahteve. Potrebne lastnosti pripadnikov manjšin za uspešnost čezmejnega sodelovanja so predvsem: • poznavanje dveh (ali več) jezikov in kultur, • poznavanje obmejnega prostora in ljudi na obeh straneh meje, • poznavanje pravnih, gospodarskih, družbenih in političnih značilnosti obeh območij in družb, • poznavanje mentalitete in kulture prebivalstva, • imajo vrsto stikov na različnih področjih in ravneh s prebivalci na drugi strani meje, • imajo partnerje in različne zveze s prebivalci na drugi strani meje, • imajo poleg gospodarskih tudi kulturne potrebe in interese, ki so povezani s čezmejnim povezovanjem, • so ustrezno organizirani na lokalni in regionalni ravni (imajo na razpolago organizacije in ustanove, prek katerih se lahko uresničujejo različne (nikakor ne vse!) oblike čezmejnega sodelovanja). Poleg naštetih lastnosti pripadnikov manjšin je za učinkovito opravljanje različnih čezmejnih funkcij potrebno izpolnjevanje še različnih pogojev, ki izhajajo iz funkcionalnega prostora manjšin ter ne nazadnje tudi od ravni političnih odnosov na relaciji manjšina – država, manjšina – država matičnega naroda. Pri tem je funkcionalni prostor manjšin tisti, v katerem manjšina živi (območje aktualne, ne zgolj tradicionalne oziroma avtohtone poselitve) ter prostor, v katerem se znaten delež pripadnikov manjšin izobražuje, kjer dela, se oskrbuje, koristi prosti čas in kjer poteka družabno življenje. Ker so manjšine pogosto naseljene v robnih in perifernih območjih, opravljajo naštete funkcije v pomembnejših središčih. Funkcionalni prostor je nujno širši in bolje infrastrukturno opremljen od območja avtohtone poselitve. Zaradi tega se kaže čezmejna aktivnost pripadnikov manjšin kot zelo kompleksen pojav, pri katerem sodelujejo različni dejavniki. Manjšine morajo biti torej močno vpete v družbeni in prostorski kontekst, če hočejo izkazovati svoje prednosti.