evropskih nacionalnih držav v 19. in 20. stoletju so bile narodne manjšine neželen pojav zlasti perifernih območij. Vojaško in diplomatsko osvojeni teritoriji so bili pogosto naseljeni s pripadniki manjšin, ki so se jih skušale oblasti na različne načine znebiti ali pa močno zmanjšati njihov vpliv. Manjšine so bile več kot stoletje predvsem predmet sporov. Čeprav je izrecno varstvo manjšin že obstajalo, so bili učinki zelo skromni. Negativen odnos do manjšin se je marsikje obdržal vse do danes. Tudi sedaj še obstajajo manjšinam nasprotne ideologije. Toda po drugi strani se je v splošnem zavedanje o pomenu in vlogi manjšin v obmejnih območjih bistveno spremenilo. Na deklarativni ravni je manjšinam odmerjena velika pozornost, v praksi pa je še veliko nerazumnih zastojev. Uresničevanje posebnih pravic pripadnikov narodnih manjšin je ostala notranja zadeva držav ter predmet bilateralnih odnosov. Z odpiranjem meja in povečevanjem čezmejnega sodelovanja so manjšine pridobile nekatere povsem stvarne priložnosti. Ker so pripadniki manjšin navadno dvojezični, ker poznajo pravni in ekonomski sistem, navade, mentaliteto, različne posebnosti, ker lažje vzpostavljajo stike na obeh straneh meje, so se zelo hitro izkazali ne le kot nosilci, temveč tudi vzpodbujevalci čezmejnega sodelovanja. Tako se je posebej na slovenski zahodni meji (z Italijo) po sprejemu in ratifikaciji Osimskih sporazumov, ki so dopuščali obmejnemu prebivalstvu pogostejše prečkanje državne meje in različne oblike gospodarskega delovanja, razvila ena najbolj dinamičnih meja z visoko frekvenco prehodov in številnimi gospodarskimi učinki. Obmejno območje je prenehalo biti periferija (Klemenčič 1991). Sodelovanje, ki se je pričelo na področju politike in kulture, je prehajalo na področje gospodarstva. Kmetijski proizvodi so iskali nove tržne poti, načine trženja in izboljševali tehnologijo pridelave. Iskali so optimalne lokacije industrijskih podjetij, pričelo se je sodelovanje na področju industrijske in maloindustrijske proizvodnje ter obrti. Mogočen napredek je zabeležila zlasti trgovina (množični čezmejni nakupi) in pozneje širitev trgovske mreže, kakor tudi storitve nasploh. Na slovenski strani je na podlagi močnega čezmejnega prometa nastala vrsta servisnih podjetij ter t. i. zabavna industrija z verigo igralnic. Temu so sledile zavarovalnice in močan razmah bančništva; zlasti Slovenci v Italiji so bili ekonomsko močni prav zaradi bančništva. Koroški Slovenci so podobno razvili močno drobno podjetništvo, zadružništvo in tudi bančni sektor. Veliko vlogo ima tudi kmetijstvo na podeželju. Pripadniki slovenskih manjšin so tako pomembno prispevali k uveljavljanju avstrijskih in italijanskih podjetij v slovenskem okolju. Danes so v ospredju zahtevne storitve in širitev podjetij, ki so se uspela uveljaviti v Sloveniji, v druge države Jugovzhodne Evrope. V tem je videti vlogo manjšin predvsem v vlogi »mostišča« (Zupančič 2002). Možne funkcije pripadnikov manjšin v obmejnem prostoru: • so iniciatorji in nosilci čezmejne kulturne izmenjave, • lahko nastopajo kot blažilci meddržavnih odnosov, • zaradi dvojezičnosti in dvokulturnosti imajo večje uspehe v trgovinskih dejavnostih, • spodbujajo čezmejno delovno sodelovanje in izmenjavo izkušenj, • so iniciatorji in nosilci gospodarske propagande; predstavništva, • imajo pomembno vlogo pri prevajalskih službah in pri sporazumevanju nasploh, • so organizatorji srečanj in prireditev, ki imajo sproščujoč in družabno-povezovalen značaj, • dobro izkoriščajo svoje lokalne potenciale (bolje od večinskega prebivalstva), • pripravljajo čezmejne stike na ravni zahtevnejših odnosov, posebej na področju storitev (na primer bančništva, zavarovalništva, svetovanja, pravnih zadev), • so iniciatorji, nosilci in ocenjevalci ter končno tudi uporabniki čezmejnih programov in projektov. 23