Na kliniki tudi opažajo, da bolniki k zdravniku pridejo prepozno. »Že ob odkritju bolezni tipa 2 pri skoraj polovici bolnikov najdemo prve zaplete, zlasti spremembe na perifernem živčevju. Bolniki so velikokrat prepoznani šele po petih do desetih letih po nastanku sladkorne bolezni,« je pojasnil diabetolog. Razlog za to vidi v neozaveščenosti bolnikov, ki bolezni ne jemljejo resno, saj sladkorna bolezen v začetku ne boli. Po drugi strani pa bi morali ljudje, ki imajo večje tveganje za razvoj te bolezni, že po 40. letu starosti redno opravljati krvne preiskave, s katerimi prepoznajo bolezen. Enako velja še zlasti za starejše, saj diabetologi ocenjujejo, da je med njimi kar 20 odstotkov sladkornih bolnikov, pa jih veliko ni prepoznanih. »Žal je zdravstvo naravnano tako, da bi naj bilo čim bolj varčno. In potem se poskuša prihraniti nekaj denarja z relativno poceni preiskavami, ki jih ne naredimo. Žal so pohvaljeni tisti zdravniki, ki čim manj potrošijo, in ne tisti, ki čim več naredijo,« še ugotavlja Matjaž Vrtovec.