Sicer lahko na zahteve periferij centri reagirajo dokaj različno. Zahteve periferij sicer lahko popolnoma prezrejo, čeprav se to vse redkeje dogaja, ker bi bila to za centre velikokrat tudi najdražja varianta. Najpogosteje se odločajo za določene sistemske ekonomske in politične rešitve. Kljub temu, da so sprva finančno zahtevnejše, pa so dolgoročno učinkovitejše, saj so zahteve periferij po večji kulturni in politični avtonomiji največkrat rezultat neenakomernega regionalnega razvoja. Te probleme pa centri načenjajo le tedaj, ko ugotovijo, da je njihovo razreševanje v interesu celotnega ekonomskega sistema. Problematika regionalnega razvoja je tako v zahodni Evropi prisotna šele v zadnjih desetletjih, čeprav ima nekatera pomembna zgodovinska ozadja. V preteklosti so neenakomerni razvoj pripisovali raje kulturnim in antropološkim značilnostim perifernega prebivalstva ter menili, da bi ga bilo mogoče odpraviti s pospešenim tempom družbene standardizacije. S problemi nerazvitosti so se še najprej pričeli ukvarjati tam, kjer so manj razvita območja zavzemala velik del državnega ozemlja, na primer v Veliki Britaniji in Italiji. Tu so zato institucionalizirali posebne oblike zaščite kmetijstva, diferencirali davčno politiko, uvedli redno denarno pomoč manj razvitim območjem ter tudi spodbujali izseljevanje "odvečnega" deagrariziranega prebivalstva, ki v perifernih predelih ni dobilo alternativnih zaposlitvenih možnosti.