Danes se zdi zgodovinski proces državnega nacionalizma v večjem delu Evrope že zaključen in države zato ne težijo več k ustvarjanju notranje homogenosti z brisanjem kulturne različnosti, temveč pričenjajo razvijati notranji pluralizem, kakršnega zahteva vključevanje v sodoben in med seboj vse bolj integriran mednarodni sistem. Ta razvojni proces, ki je najprej zajel razvitejši del Evrope, je ponovno opozoril na vprašanje nacionalnih in še zlasti notranjih oziroma regionalnih etničnih manjšin. Čeprav je bilo še do nedavnega skorajda samoumevno, da se na primer v Franciji govori le francosko (langue d'oil), v Veliki Britaniji angleško, v Španiji špansko (kastiljsko) in v Italiji italijansko (čeprav je tu radikalizirane regionalne govore pričela odpravljati bolj televizija kakor šola), so se od srede 60. let 20. stoletja dalje stvari vendarle pričele spreminjati. Pojavila so se namreč močna regionalna gibanja, ki so sprožila tako imenovani neonacionalizem. Slednji pa za razliko od klasičnega državnega nacionalizma ni bil več usmerjen k odcepitvi oziroma oblikovanju lastne države, temveč si je prizadeval zlasti za ovrednotenje regionalne jezikovne in kulturne, a tudi družbene in gospodarske specifike dotedanjih perifernih skupnosti. Na »sceni« so se tako pojavili novi akterji: Škoti, Valežani, Katalonci, Baski, Flamci in Okcitanci. Z razkrojem večnacionalnih socialističnih držav v srednje-vzhodni Evropi so se nato osamosvojili tudi dolgoletni »manjšinski« narodi, kot so Makedonci, Slovenci, Slovaki, Belorusi, Estonci in Latvijci. Evropa se je tedaj pričela zavedati, da je njen politični in kulturni prostor veliko bolj pisan in razčlenjen, saj je opazila, da je v njem naraslo ne le število »državotvornih« narodov (31), ampak da je ob njih skoraj prav toliko (30) različnih »narodov brez države« ali jezikovnih regionalnih skupnosti, od maloštevilnih Aragoncev, Ladincev, Laponcev in Mankšev do milijonskih Kataloncev, Okcitancev, Sardincev in Škotov. Skupno število »narodov brez države« znaša v Evropi, vključno z narodnostmi v Rusiji, več kot 31 milijonov oseb. Tem regionalnim jezikovnim skupnostim je treba prišteti še približno 25 različnih nacionalnih manjšin, od katerih je vsaka prisotna v povprečju v dveh do treh različnih državah in štejejo skupaj, če upoštevamo tudi ruske manjšine, nad 38 milijonov oseb. To pomeni, da evropske manjšine skupaj štejejo skoraj 70 milijonov oseb, kar približno ustreza demografsko-teritorialnemu potencialu večje evropske države, kakršni sta Francija in Nemčija.