Kdor se ni želel podrediti temu standardizacijskemu procesu, je moral v klasičnih narodotvornih okoljih na nek način v ilegalo: zaradi tega je do pred nekaj leti bilo skorajda samoumevno, da se v Franciji pač govori le francosko (langue d'oil), v Veliki Britaniji angleško, v Španiji špansko (kastiljsko) in v Italiji italijansko (čeprav je tu radikalizirane regionalne govore pričela odpravljati bolj televizija kakor pa šola). Od srede šestdesetih let dalje pa so se stvari pričele spreminjati: pojavila so se močna regionalna gibanja in pričel se je tako imenovani neonacionalizem, ki pa za razliko od klasičnega nacionalizma ni bil več usmerjen k odcepitvi oziroma oblikovanju lastne države, temveč je težil predvsem k vrednotenju regionalne jezikovne in kulturne, a tudi družbene in gospodarske specifike dotedanjih perifernih skupnosti. Kako je bilo to možno? Preprosto zato, ker so se z nastopom tako imenovane postindustrijske ali terciarne družbe elementi družbenega in ekonomskega razvoja pričeli širiti iz političnih in produktivnih centrov proti periferijam: prebivalci periferij so postali bolj izobraženi, razpolagali so z večjim gospodarskim potencialom in družbeno močjo in se pričeli zavedati, da je največji adut njihovega družbenega uveljavljanja ravno kulturna ali jezikovna specifika. Tem gibanjem in tem razvojnim procesom so se pričele postopoma prilagajati tudi centralne oblasti in tradicionalno močno centralizirane države, kakršne so Velika Britanija, Španija, Belgija in deloma Francija, so pridobivale vedno bolj regionalistično podobo; na "sceni" so se sedaj pojavili novi akterji: Škoti, Valežani, Katalonci, Baski, Flamci in Okcitanci. Z razkrojem večnacionalnih socialističnih držav v srednje-vzhodni Evropi so se osamosvojili tudi dolgoletni "manjšinski" narodi, kot so Makedonci, Slovenci, Slovaki, Belorusi, Estonci in Latvijci. Nenadoma smo se zavedeli, da je evropski prostor veliko bolj pisan in razčlenjen in da je v njem poraslo ne le število "državotvornih" narodov (31), ampak da je ob njih skoraj še enkrat toliko (29) različnih "narodov brez države" ali jezikovnih regionalnih skupnosti, od maloštevilnih Aragoncev, Ladincev, Laponcev in Mankšev do milijonskih Kataloncev, Okcitancev, Sardincev in Škotov. Tem regionalnim jezikovnim skupnostim je treba nato prišteti še približno 25 različnih nacionalnih manjšin, od katerih je vsaka prisotna v povprečju v dveh do treh različnih državah in štejejo skupaj, če upoštevamo tudi ruske manjšine, nad 35 milijonov oseb. Skratka, če bi se vse te manjšinske skupnosti in njihova naselitvena območja združili, bi lahko oblikovali državo, ki bi bila po številu prebivalcev in obsegu primerljiva s Francijo. To pomeni, da se podoba Evrope iz kontinenta maloštevilnih "velikih" narodov (ponovno) spreminja v pravi kulturni in jezikovni mozaik, v katerem so situacije kulturnega stika prej pravilo kot pa izjema (Bufon, 1994a; 1997a).