Leta 1979 je bila v Mariboru ustanovljena skupina Lačni Franz, v kateri so se zbrali dotedanji neznanci, ekipa glasbenikov iz periferne občine Tabor, ki je dotlej nastopala pod imenom Zeus, in Zoran Predin, ki je odraščal v centru Maribora. V teh dneh torej praznujemo 30. obletnico pojava, ki je močno zaznamoval slovensko pop glasbo, hkrati pa tudi osebno 30-letnico Zorana Predina na glasbenem odru. Predin se je rodil 16. junija 1958 v Mariboru. Puberteto je preživljal predvsem na košarkarskem igrišču, vse od sedmega razreda osnovne šole pa do poškodbe, ki se mu je zgodila v drugem letniku gimnazije. Z igro je imel zelo resne namere. Ker je že v osnovni šoli zrasel v dolgina, so mu pri Braniku namenili položaj centra. Strateška napaka. Zaradi tega se ni naučil branilske tehnike, obenem pa se ni potegnil do dveh metrov, ampak je ostal pri branilskih 180 centimetrih. »Takrat sem se meril vsak dan, vendar kar ni šlo več naprej,« se spominja mladostniškega pričakovanja centimetrov. Odločilen za njegovo glasbeno kariero pa je bil izpah kolka.Pivo, cigarete in Lačni FranzV rehabilitacijski pavzi je svojo energijo preusmeril na pivo, cigarete, glasbo in literaturo. Prva glasbeniška izvora sta bila šahovski klub v soseščini in njegov stric Ivek. V šahovskem klubu so bili ob koncu tedna plesi in nastopi, kjer je prvič slišal Led Zeppeline. V otroštvu je bil sicer izpostavljen glasbi Nata Kinga Cola, ki ga je imel rad njegov oče, starogradskim napevom, ker je mama po rodu iz Vojvodine, ter raznim singel smešnicam tipa Čkalje, medtem ko je imel njegov stric Ivek bend z imenom Apollo 220, bil pa je tudi diskofil, ki je naročal plošče iz Anglije. V srednji šoli ga je bolj kot vse drugo zgrabila literatura. Glasbo je v tistih časih razumel kot nekaj literaturi spremljevalnega. Nosil je dolge lase in poslušal nemško progresivo tipa Tangerine Dream. »In tako je bilo, vse dokler nisem pri Mišku Vujaniću slišal Odpotovanj Tomaža Pengova. To je bila prva glasba, ki me je začarala do te mere, da sem poznal tone na pamet. Imel pa sem tudi sošolca Bojana Sedmaka, ki je imel že takrat kakih deset fantastičnih komadov, vendar ni hotel zares prijeti za kitaro. S Franzi smo posneli njegov komad Za šizofrenike. Čeprav so bili to gimnazijski komadi, so še vedno živi. Naš 4. f razred zna njegove komade na pamet,« razgrinja razvid vplivov in osebnih odnosov, v katerih se je razvijal kot najstnik. Tudi sam je začel pisati v srednji šoli. Sodeloval je pri literarnem krožku, svoje prve pesmi pa ocenjuje za precej bizarne in temne, čeprav mestoma tudi humorne. Edino, česar se je takrat zares bal, je bilo, da bo moral v življenju nositi kravato. Da temu ne bo mogel ubežati. Potem pa je pri osemnajstih dobil prvega otroka, si našel službo hišnika in nočnega varnostnika ter si za kako leto res nadel kravato. Z Lačnim Franzom je torej začel kot mlad oče brez resne zaposlitve. »In namesto da bi se zresnil, sem postajal vedno bolj divji,« dodaja. Zgodba o nastanku benda gre sicer takole. V neki koči na Pohorju je Predin praznoval rojstni dan in ker je zmanjkalo piva, sta šla s prijateljem v bližnje gostišče po novo zalogo. Tam je za svojo družbo Oto Rimele igral kitaro. Že rahlo okajen in temu primerno drzen je do kitare prišel tudi Predin. Odpel je nekaj plažnih brenkaških standardov in Starega vojaka oziroma svojo verzijo teksta iz knjige Od tod do večnosti Jamesa Jonesa. Rimele ga je povabil v skupino, ker je šel njihov pevec ravno k vojakom. Po vstopu v bend je najprej izsilil spremembo imena. Lačnega Franza je povzel po Lačnem Joeju iz knjige Kavelj 22. »Prva dva albuma sta bila skoraj povsem moja, potem so pa začeli komponirati tudi Oto, basist Stipanović in klaviaturist Milko. Naša značilnost je bila, da se sicer nismo družili. Skupaj smo bili samo na snemanjih, vajah in koncertih, smo si pa pri tem zgradili poseben svet s povsem svojim jezikom in humorjem, ki je bil za ljudi od zunaj nerazumljiv.« Lačnemu Franzu je uspelo nekaj do takrat (in pozneje) povsem neverjetnega. Čeprav so peli v slovenščini, so bili izredno dobro sprejeti v drugih republikah. Kot pravi, so prva tri leta igrali pretežno po Jugoslaviji, medtem ko jih je Slovenija oziroma Ljubljana sprejela šele pozneje, po drugi plošči z naslovom Ne mi dihat za ovratnik, ki je izšla leta 1983. Do razhoda na splošno prelomnega leta 1991 je skupina Lačni Franz izdala devet avtorskih plošč in tri kompilacije. Poleg benda in države je šel Predinu takrat po gobe tudi prvi zakon. »Razlog? Člani benda so končali študije in si našli službe, kar je pomenilo, da bi postali vikend bend, kar pa je bilo zame premalo,« razlaga, zakaj so se razšli. S tremi velikimi črnimi PVC-vrečami imovine se je preselil v Ljubljano. Kariero je ponovno oživil leta 1992 s pop uspešnico Sonček je in ti si skuštrana, pri kateri sta mu pomagala brata Vuksanović iz Avtomobilov, pa sprva neznani pisec grafita. Sonček je in ti si skuštrana je bil namreč grafit na obrežju Ljubljanice, prav tako pa tudi na protihrupnem zidu ob Celovški cesti v Šentvidu. Ko je komad izšel, je grafit postal pobarvan, čezenj pa se je pojavil napis: »Zoran, če potrebuješ še kak verz, se javi, Maja«. Izkazalo se je, da je avtorica slikarka in pesnica Maja Sever, s katero sta se naknadno tudi spoznala. Nadaljeval je s skupino Šukar, ki ga je leta 1996 spremljala na plošči Mentol bonbon, s Šukarji je obiskal tudi romski festival v Saintes Maries de la mer. Tam se je navdušil nad gypsy swingom, ki so ga izvajali Romi iz Beneluksa, vendar pa se mu ni svitalo, kako naj na to pretežno inštrumentalno glasbo tudi poje. Ušesa sta mu odprla Vitalij Osmačko in Artur Azarkevič, ukrajinska migranta, ki sta na ljubljanskih ulicah igrala ruske romance. Ob njuni glasbi je dobil idejo za vokalizacije. Z že prej dokazanim malone bregovićevskim smislom za prepoznavanje uporabnih potencialov okoli sebe ju je takoj povabil v bend, pridružili pa so se mu še Nikola Matošič, Gašper Bertoncelj in Saša Olenjuk. Nastal je Mar Django. O tem bendu Predin govori s posebno nostalgijo. Po nastopu na BBC (o čemer slovenska sekcija BBC, mimogrede, ni imela pojma) se jim je nasmihala mednarodna kariera, a je njihove namere preprečilo vabilo filharmoničnega orkestra za Olenjuka. »Mislim sicer, da je najboljši bend ta, ki ga imam zdaj, je bil pa Mar Django ekvivalent Lačnemu Franzu v najboljših letih,« danes ocenjuje Predin, ki je lani ponovno zagnal Gypsy swing band s sinom Rokom in Igorjem Bezgetom na kitarah. V letih solo kariere je Predin sodeloval z izjemnim številom glasbenikov, vključno z Živimi legendami, zasedbo, s katero je leta 2005 posnel album Žarnica za boljši jutri, v njej pa združil starega buldožerja Andreja Vebleta, Danila Ženka, Igorja Bezgeta, Iztoka Leitingerja, Maria Modrinjaka in Nina Mureškiča.Od Foruma 21 do turbofolkaČe kaj, za Predina ne moremo reči, da ni uspešen in da ni izredno aktiven. Tako glasbeno kot družbeno. V svoji solo karieri je izdal 13 avtorskih cedejev, hkrati pa je človek, ki se odziva in skrbi, da je živ tudi v družbenopolitičnem smislu. Med te akcije sodijo tako javni konflikt z Boro Đorđevićem, članstvo v Forumu 21, sodelovanje v javnih debatah o turbofolku, izrekanje za partizansko dediščino in hkratno nasprotovanje komunizmu, izražanje slovenskega patriotizma in hkratno zavzemanje za izbrisane, kakor tudi nastopi, kot je bilo nedavno gostovanje na HRT v oddaji o hrvaško-slovenskih zdrahah, kjer se je zavzel za to, da se reševanje spornih vprašanj med državama umakne v sfero tihe diplomacije. »Resda se mi vedno ni bilo treba oglašati, vendar pa sem se. Morda gre res za to, da pripadam generaciji, ki je bila v marsičem prva in zato pričakuje neke zasluge, vendar pa je življenje takšno, da ti jih ne prizna, zato imaš občutek, da se moraš sam oglašati,« pravi na to. In ja, morebitno zadržanost sogovornika zaradi svoje »pametnjakarske« drže v nekaterih javnih debatah odpravi z nespornim šarmom in prepričljivostjo izvirnega umetnika. Ne nazadnje gre za dvojčka po horoskopu. In konec koncev je ta hip edini Slovenec, katerega glasba kroji vrhove lestvic na Hrvaškem.eta 1979 je bila v Mariboru ustanovljena skupina Lačni Franz, v kateri so se zbrali dotedanji neznanci, ekipa glasbenikov iz periferne občine Tabor, ki je dotlej nastopala pod imenom Zeus, in Zoran Predin, ki je odraščal v centru Maribora. V teh dneh torej praznujemo 30. obletnico pojava, ki je močno zaznamoval slovensko pop glasbo, hkrati pa tudi osebno 30-letnico Zorana Predina na glasbenem odru.