Odgovor na to vprašanje bi bil zaradi obširnosti lahko prava mala disertacija. Dejstvo je, da je ustrezen darovalec najpogosteje v krogu družine, kar je zelo pomembno za transplantacijo matičnih celic iz kostnega mozga ter tistih, ki so »mobilizirane v periferno kri«, kjer mora biti čim večje ujemanje, da bi se izognili posledicam reakcije zavrnitve. V primeru popkovnične krvi je dovoljena večja stopnja neujemanja med darovalcem in prejemnikom. V večini primerov alogenih transplantacij kljub možnosti, da je prisotna majhna stopnja tkivnih antigenov, lahko dosežemo želeni rezultat. Moramo pa se zavedati, da je alogena transplantacija igra na rezilu noža, pri čemer lahko zdravilo za pacienta postane smrtonosno orožje.