Acetilsalicilna kislina (ASA) in zdravila iz skupine nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAR) so med najpogosteje uporabljenimi zdravili. Njihovi glavni farmakološki učinki so protivnetno delovanje, analgetični in antipiretični učinek. Poglavitni mehanizem njihovega delovanja je zaviranje encima ciklooksigenaze, ki obstaja v večih izoformnih oblikah. Hkrati ta inhibicija predstavlja tudi osnovo nekaterim neželenim učinkom omenjenih zdravil.Področje našega zanimanja je bila intoleranca na ASA (IASA) in njeno dokazovanje z in vitro testi. IASA se lahko manifestira kot rinosinuzitis in/ali poslabšanje astme, kot urtikarija ali angioedem pri sicer zdravih osebah ali kot poslabšanje kronične urtikarije. Mehanizem IASA še ni popolnoma razjasnjen, skoraj z gotovostjo pa lahko trdimo, da ima farmakološko osnovo in ne poteka po imunološkem mehanizmu. Po imunološkem mehanizmu verjetno poteka takojšnja reakcija le po enem predstavniku, v primeru, da pa posameznik reagira na več zdravil iz omenjene skupine, ki so si strukturno zelo različna, je tak mehanizem malo verjeten. Raziskovalci so si enotni, da je IASA povezana s farmakološko aktivnostjo ASA in drugih NSAR in da je reakcija najverjetneje posledica sprememb v metabolizmu arahidonske kisline. Rezultat zavrtja metabolizma arahidonske kisline po ciklooksigenazni poti je spremenjen profil nastajajočih eikozanoidov. Eden glavnih mehanizmov vpletenih v IASA naj bi bila prekomerna sinteza cisteinil levkotrienov, produktov metabolizma arahidonske kisline po lipooksigenazni poti.Tako kot nepojasnjen mehanizem problem še vedno predstavlja tudi diagnostika IASA. Zaenkrat so na voljo le provokacijski testi, katerih slabosti so v zadnjih desetletjih botrovale iskanju primernega in vitro testa.Namen te diplomske naloge je bil oceniti klinično uporabnost in vitro testa, kjer določamo količino sproščene 15-hidroksieikozatetraenojske kisline (15-HETE) iz levkocitov iz periferne krvi po stimulaciji z ASA glede na količino sproščene 15-HETE brez stimulacije z ASA in ugotavljamo ali pri tem obstaja razlika med skupino preiskovancev, ki je na ASA tolerantna in skupino, ki je na ASA intolerantna. V ta namen smo analizirali klinične podatke preiskovancev in jih na osnovi provokacijskega testa z ASA ali prepričljive anamneze razvrstili v skupino, ki je na ASA tolerantna oziroma v skupino, ki je na ASA intoleranta. Na osnovi rezultatov in vitro testa smo izračunali delež spremembe sinteze 15-HETE po stimulaciji z ASA v primerjavi z nestimuliranim stanjem. S statističnimi metodami smo 4 ugotavljali korelacijo rezultatov in vitro testa s klinično opredeljenim prenašanjem oziroma neprenašanjem ASA med posameznimi skupinami. Statistično signifikantne razlike v z ASA inducirani sintezi 15-HETE med skupinama na ASA tolerantnih in na ASA intolerantnih preiskovancev nismo dokazali ne glede na to ali je bila intoleranca opredeljena s provokacijskim testom ali na osnovi prepričljive anamneze. Z rezultatom, da razlika v z ASA inducirani sintezi 15-HETE ne obstaja niti med posameznimi podskupinami, smo tudi heterogenost skupine, v smislu manifestacije IASA, zavrnili kot možni vzrok nedokazane povezave med rezultati in vitro testa in klinično opredelitvijo.Z rezultati dobljenimi v naši študiji ne potrdimo v literaturi navedenih rezultatov testa. Na osnovi negativnih rezultatov testa ocenjujemo, da in vitro test, ki je osnovan na razliki v sintezi 15-HETE v levkocitih po stimulaciji z ASA, ki naj bi obstajala med skupino na ASA tolerantnih in na ASA intolerantnih preiskovancev, ni primeren za diagnostiko IASA.