Morda se zdi, da je za področja znanosti, raziskovanja in visokošolskega izobraževanja vitalnega pomena, da se vanje pritegne zares najbolj sposobne ljudi in da se jim omogoči razmere, v katerih se bodo njihove sposobnosti zares razcvetele. Na prvi pogled je videti, da je temu tako tudi v državah, ki bodo 1. maja letos postale polnopravne članice Evropske unije. Toda ali bo deklica, rojena kot genij v kateri od vzhodnoevropskih ali drugih perifernih držav, imela priložnost postati 'ženski Einstein' ali pa bo, kot njena genialna mama, spolzela skozi sito akademskega kadrovanja in namesto tega postala povsem povprečna visoko izobražena ženska, naveličana dvojnih bremen, med katerimi počasi ugašajo vsa upanja in vse ambicije? Bo sploh imela možnost dvigniti se nad povprečje in postati uspešnejša od svojih moških kolegov, če ostane v domovini, ki ne upošteva razlik v položaju spolov? Bo lahko ubežala slabo plačanemu poučevanju in mukotrpnemu administriranju, ki je posledica marginalizacije žensk v timskem delu, ali zaposlitvi v akademski instituciji, kjer poteka tradicionalna delitev dela po spolu? Bo imela na razpolago primerne infrastrukturne in finančne možnosti ter spodoben življenjski standard? Bo imela priložnost postati 'znanstveni nomad', ki tava od ene do druge institucije, iz ene v drugo deželo? In končno - ali ne bo prisiljena v težavno izbiro, ali naj se odreče osebnemu življenju in materinstvu, da bi lahko bila nenehno mobilna, s čimer bi ostala kompetitivna na ostrem konkurenčnem mednarodnem trgu znanosti, kjer vladajo nedoločena in neredko nepoštena pravila? Kdo jo bo podpiral, kdo ji bo čestital za njene uspehe, kdo jo bo oboževal? In če uspe v moškem svetu znanosti, ali bo nagrajena z istimi častmi, kot če bi bila moški? Ali pa bo na bolj praktični ravni znanstvenici, ki je vložila v svoj razvoj izjemno veliko truda, za kar je bila pičlo nagrajena, ostala zgolj racionalna izbira - odnehati ali pa oditi v okolje, prijaznejše z njo?