Kriza je večplastna in zanjo je več razlogov. Eden glavnih je, da obstajata dve veliki viziji evropske integracije, ki se med seboj zelo razlikujeta. Na eni strani je britanska, katere cilj je integracija revnih držav v globalizacijo; zanjo je glavna prioriteta Evropske unije širitev – EU je danes integrirala Poljsko, jutri bo recimo Ukrajino, zatem Srbijo, nemara celo Turčijo. Širitev je torej mehanizem za integracijo perifernih držav v globalizacijo. To je britanski, do neke mere tudi nordijski pogled. Na drugi strani je francosko-nemška vizija, katere prioriteta je kohezivnost Unije. Med obema pogledoma so mogoči trgovanja, kompromisi in sporazumi in v nekem smislu je EU obrnjena na obe strani. In vendar je nestrinjanje med obema zelo veliko. Ko gre na primer za Turčijo, bi jo Britanija hotela v Uniji, Francozi in Nemci ne. Britanci imajo široko, imperialno vizijo, Francozi imajo zelo nacionalno vizijo. Evropa gre zelo težko naprej, če ne ve, kaj hoče.