A zakaj je ta ideološki monopol vseeno tako krhek, da ga morajo braniti z represijo in cenzuro? Zato ker so tukajšnji oblastniki tudi v resnici zgolj to, za kar se predstavljajo le serviserji. Upravljavski razred sodi k upravljavski državi, in ta temelji na treh prvinah: na razsvetljeni državni pedagogiji, ki nadaljuje krščansko pastoralo; na diplomatsko-vojaških odnosih do drugih držav; na aparatih, ki zagotavljajo notranjo varnost. Ali z besedami Michela Foucaulta: "Pastorala, nove diplomatsko-vojaške tehnike in policija: te tri prvine so omogočile temeljni dogodek v zahodni zgodovini nastanek upravljavske države." M. Foucault, “Governmentality”, v: G. Burchell et al. (ur.), The Foucault Effect, HarvesterWheatsheaf, London itn., 1991, str. 104. A politične kaste na periferiji kapitalističnega sistema ne izvršujejo več teh treh glavnih funkcij upravljavske države. Razlog je seveda, da na periferiji sistema "država" deluje drugače kakor v centru. Periferne države ne nadzorujejo nobene izmed treh odločilnih prvin. "Pastoralo" so prepustili cerkvam ali, natančneje, aparatu "prevladujoče religije okolja" (izraz v narekovajih je izum tukajšnjih šolskih ministrov). Diplomacijo in vojsko prepuščajo zvezi Nato. Le policije še niso prepustili kakšni nedemokratični naddržavni instituciji četudi policija že izvršuje cilje in naloge, ki jih ji niso postavili državljani in državljanke, ki jo plačujejo (varovanje schengenskih meja, že omenjeno zatiranje izražanja alternativnih političnih pogledov, šikaniranje nosilcev alternativnih političnih praks in alternativnih življenjskih načinov, občasno nasilje nad marginaliziranimi skupinami mladimi, subkulturneži ipd.). A tudi tu se bo bržkone nadaljevalo "razlaščevanje" države, se pravi, odtegovanje delovanja države državljanskemu nadzoru: začetek, denimo, je v tem, da po določilih Partnerstva za mir pripadniki zveze Nato ne sodijo pod lokalno jurisdikcijo.