volivca optimalno, da pri odločanju o vodstvu ECB glasuje za nekoga, ki je inflaciji bolj nenaklonjen kot on sam. Ob tem preprostem načelu je težava le v tem, da vodstva Evropske centralne banke ne imenuje evropski parlament, ker se ta ne voli neposredno na splošnih evropskih volitvah, zato tudi nima prave zakonodajne moči. Pri odločanju o denarni politiki bodo torej posamezne države članice EMU zastopale svoje specifične nacionalne interese, pri tem pa lahko z ekonomskim instrumentarijem pridemo do zanimivih ugotovitev. Najprej velja poudariti, da so za denarno unijo zainteresirane tiste države, katerih nacionalne centrale ne uživajo tolikšnega protiinflacijskega slovesa kot na novo oblikovana centralna banka. Država lahko z vstopom v takšno denarno unijo veliko pridobi z vidika večje kredibilnosti denarne politike, kar pomeni, da so bile za EMU zelo zaiteresirane države evropskega obrobja, ki so imele zgodovinsko višje inflacijske stopnje. Seveda se takoj postavi vprašanje interesa držav evropskega jedra, predvsem Nemčije, ki si je po drugi svetovni vojni pridobila sloves države z največjo nenaklonjenostjo inflaciji. Zanjo je bila EMU sprejemljiva le ob pogoju, da je ECB vsaj tako neodvisna, kot je nemška centralna banka. In dejansko zagotavlja statut ECB še višjo stopnjo neodvisnosti, kot jo je pred tem uživala Bundesbanka ali jo uživa ameriški FED. Ker pa sama formalna neodvisnost ni dovolj za vzpostavitev slovesa kredibilnosti centralne banke, so si morale države jedra zagotoviti, da periferne države po vstopu ne bodo delovale v smeri pritiskov na bolj ekspanzionistično denarno politiko. V ta namen so se določila maastrichtska konvergenčna merila, z izpolnitvijo katerih država dokaže svojo protiinflacijsko usmerjenost in sposobnost vzdrževanja fiskalne discipline. Naslednje s tem povezano vprašanje je vprašanje medsebojnih dohodkovnih gibanj držav članic EMU. Posamezna država ima manj koristi z vstopom v unijo, če je njen bruto domači proizvod bolj variabilen kot proizvod celotnega območja, isto pa velja ob morebitni manjši koreliranosti medsebojnih gibanj. Kar se prvega argumenta tiče, je zadeva intuitivno jasna, saj država z vstopom v unijo izgubi svojo denarno suverenost. Drugi pa ima za prihodnost uspešnega delovanja denarne unije zelo zanimivo posledico. Izkaže se, da je za državo ob manjši usklajenosti gospodarskega cikla koristneje, če se zavzema za konservativno denarno politiko in neodvisnost centralne