Kakorkoli že, kaj ko bi naprej strli nekaj stereotipnih orehov. Ženske so začele predsedniška in premierska mesta zavzemati po letu 1960, približno petnajst let po tistem, ko so v večini držav dobile volilno pravico. Velika večina dozdajšnjih premierk in predsednic držav ne prihaja iz tistih okolij, ki imajo bogato tradicijo ženskega gibanja, pa tudi iz tistih ne, ki veljajo za globalne varuhe demokracije in se rada hvalisajo z enakimi možnostmi za vse, predvsem pa ne iz vplivnih in le redko iz bogatih držav, pri čemer kakšna izjema taka je bila zloglasna železna lady Margaret Thatcher - kdaj pa kdaj le potrdi pravilo. Prva ministrska predsednica v zgodovini je leta 1960 postala Sirimavo Bandaranaike na Šrilanki (Cejlon), prva predsednica države kdaj koli do takrat pa je postala leta 1974 Argentinka Maria Estela (Isabel) Peron. Ženske, ki so krojile (ali pa jo še vedno krojijo) usodo svojih držav, največkrat prihajajo iz manjših, revnejših, praviloma nezahodnih držav oziroma iz tako imenovanih 'perifernih dežel v razvoju'. Tako npr. ZDA v svoji več kot 200-letni zgodovini še niso imele predsednice, v tradicionalistično muslimanskem in ženskam v javnosti izrazito nenaklonjenem Pakistanu pa je bila ženska, Benezir Bhutto, predsednica vlade že kar dvakrat. Prav tako muslimanski Bangladeš ima že drugo ministrsko predsednico, eno pa je imela tudi sekularna Turčija. V 'mačističnih' latinskoameriških državah so imeli (oziroma v Panami jo še imajo) sedem predsednic držav. V nekdanjih (in preostalih) socialističnih deželah, kjer so se radi pohvalili z zgledno skrbjo države za položaj žensk, smo edino vladarico poznali v Jugoslaviji. To je bila legendarna pola žena, pola muško Milka Planinc, predsednica vlade v času, ko je na tržišču kronično primanjkovalo ženskih vložkov in tamponov.