Najprej bi morali končati to nesrečno gradnjo. Na žalost na marsikateri položaj na Onkološkem inštitutu lahko prideš samo tako, da se s tem ne ukvarjaš. To pomeni, da tisti, ki se s tem ne ukvarjajo, porabijo ogromno energije in časa za to, da prikrivajo grehe iz preteklosti. Ne ukvarjajo se niti s strokovnim delom niti z urejanjem strokovnega dela. Na vodilni položaj OI bi morala priti močna osebnost, ki bi to uredila. Celoten inštitut bi morali postaviti na novi organizacijski podlagi. Prav tako bi morali urediti odnose z ZZZS. Število bolnikov se povečuje, kadrovsko in organizacijsko pa inštitut temu ne sledi. Mati vseh afer pa so seveda nenavadni posli, o katerih še vedno ne vemo veliko. Ravno danes sem bral pogodbo o gradnji: garancija za fasado je dvajset let. To naj bi pomenilo, da bo treba dvajset let prikrivati, kaj je narobe s fasado. Po dvajsetih letih jim tako ne bo mar, vse bo plačal Onkološki inštitut. To je treba ustaviti. Če tega ne bomo naredili, bo ta institucija, če uporabim besede prof. dr. Auspergerjeve, izkrvavela. Tudi onkologija se bo razparcelirala po Sloveniji: nekaj bo vzel Maribor, nekaj se bo izvajalo po perifernih bolnišnicah – kar je sicer do neke mere prav –, Onkološki inštitut pa bo izgubljal moč in potencial.