Nemara tukajšnji politični razred v naširšem pomenu ni kakšna posebnost v svetovnih razsežnostih je pa drastičnost sedanjega tukajšnjega položaja vsekakor precej svojevrstna, zlasti za Evropo. Evropa se je razdelila vzdolž dveh osi: na »novo« in »staro« Evropo, se pravi, na Evropo vlad, ki podpirajo ZDA v njihovi vojni, in Evropo vlad, ki vojni nasprotujejo. Ta ločnica v glavnem ločuje »osrednjo« Evropo, ki se še bojuje za kontinentalni tip evropske države blaginje in periferno Evropo, kjer divja neoliberalni kapitalizem. Velika Britanija je v tej delitvi evropska periferija, se pravi, evropski »tretji svet«. To dokazujejo tudi bolj solidni podatki, kakor pa je zgolj Blairova retorika. Druga os delitve pa je razcep na dežele, kjer ljudstvo protestira proti Bushevi vojni in na dežele, kjer je ljudstvo tiho in nemara celo podpira to vojno. Dežerle s »tihim ljudstvom« so postkomunistične dežele z izjemo Hrvaške in Slovenije. Slovenska oblast je Slovenijo potisnila v periferno Evropo vazalov Bushevega režima, ljudstvo Slovenije nas je uvrstilo med dežele z močnimi delavskimi in protikapitalističnimi gibanji. A v Sloveniji ni nikakršnega »delavskega gibanja«. Medtem ko so sindikati v Italiji že prvi dan vojne organizirali stavko in so že ves čas vodilna moč protivojnega gibanja slovenski sindikati molčijo. Kakor so sindikati molčali v času »pridruževanja« EU čeprav se bo pridružila politična kasta, delavstvo pa bo to pridružitev plačalo. Kakor so molčali v času pronatovske propagande čeprav se je njihov »socialni partner« Gospodarska zbornica osladno licemersko pridružil politični kasti v natističnem navijanju.