Pero omogoča pisanje velikega razpona pisav, od najbolj formalnih pisav (njihova oblika je predpisana), do zelo hitrih (kurzivnih) pisav, kjer so črke med seboj povezane in včasih že težko berljive. Z njim je pisar izpisoval velike črke, da jih je duhovnik pri maši videl že od daleč. Brez težav je zapisal tudi črke, ki jih moremo danes prebirati le z lupo, saj komajda presegajo višino enega milimetra. Velikosti črk primerno je moral prirezati konico peresa. V rokopisih so se nam od poznega srednjega veka naprej ohranile različne skice, ki učijo, kako prirezovati pero, še posebej natančna navodila pa so zapisovali renesančni pisarji. V pisarjev pribor je tako sodil tudi oster nožič, s katerim je popravljal ali pa na novo prirezoval konico obrabljenega, zmehčanega ali pa natrganega peresa. Pomembni pisarji so imeli celo pomočnike, katerih edina naloga je bila ostrenje peres. Postopek je bil še vedno zamuden, zato so pisarji iskali načine, kako ga skrajšati. Izmišljali so si pripravice, s katerimi je prirezovanje postalo hitrejše in bolj natančno. Še bolj domiseln je bil trgovec, ki je pero razdelil na krajše koščke in vsakega od njih prirezal v konico. To je pritrdil na lepo oblikovano leseno ali slonokoščeno držalo. Ko se je konica peresa obrabila, jo je pisar preprosto zavrgel in nadomestil z novo.