Po vrnitvi iz Belgije mi je šel Berlin tako na živce, da sem samo še poležavala v postelji, fiksirala razpoke v štukaturi, padala v soteske iz gipsa in iskala tolažbo v neštevilnih buteljkah rujnega. Našla sem armado rjovečih mačkov. Bilo je v dneh pred božičem, ko kvazi silno napredni Berlinčani - Paul & Co. - masovno romajo k staršem na praznovanje Jezuščka, da bi si z gosjimi salmonelami na mamin način preluknjali vampe. Ko sem že skorajda krepnila od turobe, sem trčila v Maxa, enega zadnjih junakov, ki so v Berlinu držali položaj. Bil je majhen in droban, sicer pa fant od fare. Registrirala sem ga bila že v galeriji Eisenbahn, kjer se je razobesil kmalu za mano, in vrgla oko nanj, čeprav je vzhičeno grulil okrog pegaste rdečelaske. Pošpekulirala sem, kako hecen par bi bila - velika Sabijn, imenovana tudi Radijski stolp, in okretni svizec Max. Za hip so me prestrelile zaljubljene misli, ki sem jih takoj pometla pod tepih: pa ja ne ta domišljavček.