spominjal sem se dogodkov izpred nekaj let. takrat sem poznal dekle, ki je igrala klavir izjemno čutno. poslušano skladbo je igrala najraje, po mali sreči v veliki nesreči pa ostala paraplegik. pred tragičnim dogodkom nisva uspela seksualno udejanjiti obojestranske privlačnosti. najprej je bila ljubezen; platonična in čista, polna objemov in stiskov rok. rodila se je iz prijateljstva in počasi rasla v nekakšno globljo naklonjenost. bila sva keruba, osamljena v svetu spolnega uživaštva. ko sem ji, kljub njenemu novemu fizičnemu stanju, še naprej izkazoval nekakšno vljudnost oziroma pripadnost, morda celo ljubezen, me je nagnala z besedami, naj se grem ljubit drugam. šopek je padel na hladna tla bolnišnice in žalosten sem odšel. očitek, da sem šel in je nisem poskusil niti prepričati, me še danes preganja. rad sem imel to drobno žensko zelenih oči in rdečih las, blede, nekoliko pegaste polti ter simetričnih obraznih potez. rad sem jo imel toliko, da so še danes solze zameglile pogled na prijateljevo dejavnost.