Njena bela, rahlo pegasta koža. Pod njo je kri, čeprav tega na prvi pogled ni videti. Ne, na prvi pogled je videti, kot da je njeno telo brez vsake take vroče, temne tekočine, ki se pri drugih ženskah vsake toliko časa izdajalsko prikaže iz mednožja, krvi, ki ljudem preplavlja mišice in drobovje in možgane in jih dela del vse tako kurčevo zakomplicirane igre. Ne, pri njej se na prvi pogled zdi, kot da je priletela iz neke druge sfere, naravnost iz nebes, ali vsaj iz kake Tintorettove slike, in čim se je dotaknila zemlje, je globoko vdihnila, si zavihala rokave in začela nemudoma pridno delati za računalnikom, si služiti denar, se redno tuširati, kuhati zdravo hrano – jasno z mesom, saj »človek rabi meso«, kot ji je nedvomno povedala mama – in pospravljati. Začela streljati okoli sebe z očitajočimi pogledi, češ, s kakšnimi neumnostmi me ta svet nadleguje. Morda je prišla s kakšnega drugega planeta, planeta pridnih, iz katerega so jo mogoče zaradi kakšnega nesporazuma izgnali ali pa jo poslali v Ljubljano kot ambasadorja, kot misijonarja, ki pa mu misija vsaj v tem stanovanju ne uspeva kaj posebno in je zato dobršen del časa precej tečen. Pa vseeno je pod to bledo kožo kri. Kri, ki ji zavija po žilah kot veter. Veter, ki ga poganja velika, močna pumpa. Kri, ki plane izpod kože, če si potegne po konici prsta z nožem, ko v kuhinji reže zeljnato glavo, in ki pordeči blede, svetlozelene rezance.