Mati, ki je v nekaj dneh osivela in znorela, in njena prizadeta hčerka, ki so ji brazgotine in posledice eksplozije zamrežile obraz. Ugled gospoda profesorja Számfire, gledano nazaj, skupaj z izgubljenim paradižem, prej povečuje propad kot ne. Ilonka Umbera ni hotela verjeti svojim ušesom, ko so ji prvič navrgli, da bi se morala veseliti, da bi morala spoštovati fanta, poleg hčere lahko še postane nekdo, in kaj bi sploh rada, s takim obrazom bo gotovo obvisela na njem. Kdo bi imel kuzlo z obrazom kot nadevan svinjski želodec, za povrh pa je še ob pamet. Számfirova ni mogla prenesti izgube prestiža, da je naenkrat izgubila moža, hčerkino blestenje in svoje malo kraljestvo, da se še na pošti zaderejo skozi okno, če prekine zvezo, ali da razcapani kmetje v soboto zahtevajo znamko. Taki, ki se prej niti pozdraviti niso upali, ko je bila ona v službi. Na občutljivi lestvici naricalk, objokovalk in zastavonošk je sploh niso več vodili. Kje je že blišč preteklosti. Ko je bila primerek ugleda in življenjskosti. Vidno se je začela starati in siveti, obraz ji je upadel in postal zaskrbljujoče naguban, njeno pegasto kožo so razbrazdale čedalje globlje in zavite črte. Njene gube so v nekaj tednih postale podobne Hildikinim brazgotinam, kot se dogaja pri dobrih in mirnih zakoncih: čez čas postanejo enaki tudi nasmešek v očeh, hoja, majanje in poudarki v glasu. Po Becejevem mnenju jo je Večni zagotovo zato tako kaznoval, ker ni mogla sprejeti hčere. Zato jo je Večni naredil podobno grdobiji, ki se jo je tako bala.